Saša Božič: Transformacija
Pripovedovalka zgodb.
Odpri galerijo
Navdihovalka Saša s (svojo) Pripovedovalko zgodb. FOTO: srhiv
Na moj 24. dan na španskem Caminu je bila pred menoj težka etapa. 20 kilometrov poti se je vilo ob prometni cesti. Ure sem hodila po soteski in se začela v zadnjih desetih kilometrih strmo vzpenjati na 1300 metrov visoko ležeči prelaz do vasice O Cebreiro, kjer sem se namenila prenočiti. Nenadoma se je hrib končal in pred mano se je odprla keltska vasica. Tudi glasba, ki se je vila med kamnitimi hiškami, je bila keltska. Občutek, kot bi bila na Irskem. Neverjetna podobnost me je navdušila. Vstopila sem v časovno kapsulo daleč nazaj v zgodovino. Prenočišče, ki me je gostilo, je bilo kot v gradu. Kamnite stene s tramovi in železnimi posteljami. Veliko zgodovine se skriva tu, in na Caminu je zelo prisotno globoko spoštovanje do vseh, ki so bili na njem pred nami. Camino ti dá dimenzijo, da je nekdo doživel podobno, pa hkrati čisto svojo preobrazbo.
Nato so zazvonili cerkveni zvonovi. Cerkvica svete Marije je romarje in vaščane klicala k večerni maši. Ta obred spoštujem, a ker nisem krščena v krščansko vero, z njim nisem zrasla. Iz spoštovanja do obreda in skupnosti, ki jo je Cerkev zgradila med ljudmi, ter sprejemanja in razumevanja drugačnosti se kdaj vseeno pridružim temu običaju. Tu sem začutila, da moram narediti enako. Vstopila sem skupaj s preostalimi – nekaj več kot dvajset romarji – in sedla na leseno klop. Cerkvica mi je bila v svoji preprostosti všeč. Spet sem začutila žensko energijo. Zanimivo, kako me vedno potegne v cerkve, ki imajo duh matere Marije in Marije Magdalene. Romarji so se zbrali in kmalu smo opazili simpatičnega mladega fanta v pohodnih čevljih in športnih oblačilih, ki je začel pripravljati cerkev za obred. Prižgal nam je grelce in se hudomušno nasmehnil: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, kajne? Dajmo, segrejmo tale prostor.« Ko je končal priprave, je odšel. Čakali smo duhovnika. Na naše veliko presenečenje si je simpatičen mlad fant čez športna oblačila nadel duhovniško mašno oblačilo in stopil med nas. Pogovarjal se je z romarji in zdelo se je, kot da organizira neko prihodnje dogajanje, pri katerem bomo vsi sodelovali.
Za bralni pult je najprej povabil mlado dekle in jo prosil, naj bere berilo. To me je čisto prevzelo. Pri cerkvenem obredu je bila prisotna ženska, in ta mladi duhovnik ji je dal prostor, da je s svojo milo energijo naredila uvod. Lica so mi oblile solze.
Ko je dekle zapustilo oder, je duhovnik nanj drugega za drugim povabil romarje iz različnih držav, da smo vsak v svojem jeziku ponovili: »Moje življenje je moja pot in prehoditi jo moram sama po svojih najboljših močeh.« Starejši gospod, ki je bil tam z ženo, se je zlomil in začel jokati, prav tako Brazilka.
Ob koncu obreda nas je povabil k oltarju. Stopili smo v krog in ponovno smo, vsak v svojem jeziku, prebrali namero, naj hodimo po poti ljubezni in sodelovanja. Poti spoštovanja sebe in sočloveka ter poti, na kateri bomo naredili vse, kar je v naši moči, da bomo širili ljubezen. Duhovnik je vsakega posebej objel. Tudi sedaj, ko to pišem, jokam. Med to mašo se je v cerkvi zgodil obred univerzalne religije ljubezni. Tega še nisem doživela. Sanjala sem o njem, ga videla v meditaciji, si ga predstavljala ob branju knjig. In zdaj sem bila tu. Obdana z odprtimi srci, ljudmi z vsega sveta, ki so imeli za seboj kilometre in kilometre, ki so zlomili ego. Tu, ker so bili predani sebi in veri v boljši jutri.
Ko smo odhajali, je duhovnik pred vsakega od nas postavil stekleno posodo, v kateri so bili kamenčki. Na vsakega od njih je narisal rumeno puščico, znak Camina. Vsak si je izbral svojega in ga v spomin na ta čarobni obred vzel s seboj. Ko smo že hoteli zapustiti cerkev, je duhovnik dodal še nekaj: »Ne pozabite, dragi romarji, življenje je pot in pot je Camino. Naj ta trenutek ljubezni ostane z vami na vašem Caminu, zdaj in v prihodnje. Kamor koli vas vodi. Buen Camino.«
Popolna transformacija. To je bilo to. Skupnost, ljubezen, sodelovanje, vera v boljši svet in težko, naporno delo, ki ga lahko opravimo, če nas varujeta in podpirata ljubezen ter vera v dobroto človeka.
Naj občutek ljubezni in povezanosti v čarobnih prazničnih dneh obda tudi vas, dragi moji. Želim vam srečen božič in vse dobro v novem letu 2020. Saša
Nato so zazvonili cerkveni zvonovi. Cerkvica svete Marije je romarje in vaščane klicala k večerni maši. Ta obred spoštujem, a ker nisem krščena v krščansko vero, z njim nisem zrasla. Iz spoštovanja do obreda in skupnosti, ki jo je Cerkev zgradila med ljudmi, ter sprejemanja in razumevanja drugačnosti se kdaj vseeno pridružim temu običaju. Tu sem začutila, da moram narediti enako. Vstopila sem skupaj s preostalimi – nekaj več kot dvajset romarji – in sedla na leseno klop. Cerkvica mi je bila v svoji preprostosti všeč. Spet sem začutila žensko energijo. Zanimivo, kako me vedno potegne v cerkve, ki imajo duh matere Marije in Marije Magdalene. Romarji so se zbrali in kmalu smo opazili simpatičnega mladega fanta v pohodnih čevljih in športnih oblačilih, ki je začel pripravljati cerkev za obred. Prižgal nam je grelce in se hudomušno nasmehnil: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, kajne? Dajmo, segrejmo tale prostor.« Ko je končal priprave, je odšel. Čakali smo duhovnika. Na naše veliko presenečenje si je simpatičen mlad fant čez športna oblačila nadel duhovniško mašno oblačilo in stopil med nas. Pogovarjal se je z romarji in zdelo se je, kot da organizira neko prihodnje dogajanje, pri katerem bomo vsi sodelovali.
Za bralni pult je najprej povabil mlado dekle in jo prosil, naj bere berilo. To me je čisto prevzelo. Pri cerkvenem obredu je bila prisotna ženska, in ta mladi duhovnik ji je dal prostor, da je s svojo milo energijo naredila uvod. Lica so mi oblile solze.
Ko je dekle zapustilo oder, je duhovnik nanj drugega za drugim povabil romarje iz različnih držav, da smo vsak v svojem jeziku ponovili: »Moje življenje je moja pot in prehoditi jo moram sama po svojih najboljših močeh.« Starejši gospod, ki je bil tam z ženo, se je zlomil in začel jokati, prav tako Brazilka.
»Moje življenje je moja pot in prehoditi jo moram sama po svojih najboljših močeh.«
Ob koncu obreda nas je povabil k oltarju. Stopili smo v krog in ponovno smo, vsak v svojem jeziku, prebrali namero, naj hodimo po poti ljubezni in sodelovanja. Poti spoštovanja sebe in sočloveka ter poti, na kateri bomo naredili vse, kar je v naši moči, da bomo širili ljubezen. Duhovnik je vsakega posebej objel. Tudi sedaj, ko to pišem, jokam. Med to mašo se je v cerkvi zgodil obred univerzalne religije ljubezni. Tega še nisem doživela. Sanjala sem o njem, ga videla v meditaciji, si ga predstavljala ob branju knjig. In zdaj sem bila tu. Obdana z odprtimi srci, ljudmi z vsega sveta, ki so imeli za seboj kilometre in kilometre, ki so zlomili ego. Tu, ker so bili predani sebi in veri v boljši jutri.
Ko smo odhajali, je duhovnik pred vsakega od nas postavil stekleno posodo, v kateri so bili kamenčki. Na vsakega od njih je narisal rumeno puščico, znak Camina. Vsak si je izbral svojega in ga v spomin na ta čarobni obred vzel s seboj. Ko smo že hoteli zapustiti cerkev, je duhovnik dodal še nekaj: »Ne pozabite, dragi romarji, življenje je pot in pot je Camino. Naj ta trenutek ljubezni ostane z vami na vašem Caminu, zdaj in v prihodnje. Kamor koli vas vodi. Buen Camino.«
Popolna transformacija. To je bilo to. Skupnost, ljubezen, sodelovanje, vera v boljši svet in težko, naporno delo, ki ga lahko opravimo, če nas varujeta in podpirata ljubezen ter vera v dobroto človeka.
Naj občutek ljubezni in povezanosti v čarobnih prazničnih dneh obda tudi vas, dragi moji. Želim vam srečen božič in vse dobro v novem letu 2020. Saša
