Spomin me ponese k zadnjim dnem na Caminu. Moj 29. dan je bil nežno sončen in nikamor se mi ni prav zares mudilo. Ko sem vmes zagledala sveže pokošen travnik, ki me je klical k počitku, sem se z veseljem odzvala. Razgrnila sem spalno vrečo in legla. Sonček me je prijetno grel in trenutek je bil popoln. Dolgo pot sem prehodila, da sem se bila zopet pripravljena prepustiti temu občutku. Če se samo spomnim, kako sem se v Logroñu zlomila. Spomin neskončne žalosti in osamljenosti, ki sem ju na svoj 7. dan čutila v solzah samote, je postal sinonim za vse, česar nočem več doživeti. Ne glede na to, ka...