Savina Atai: V moji izpovedi se bo našlo ogromno žensk

»V teh treh knjigah je vsa moja ljubezen, tema in sonce. To je bil najbolj ganljiv dan v mojem življenju, to je bil dan ljubezni,« je presrečna strnila prve vtise.

»Dotaknile so se me solze in ljubezen mojega očija Frenka, Irene, ki me ni rodila, a je zame moja mami, solze in govor mojega Zevsa, Giorgosa, presenečenje mojih Zvezdane (Mlakar, op. p.), Roka (Smoleja, op. p.) in Nika Kara, presenečenje zlatih sestric, moje zlate ekipe in šole, pa mojih Mateje Vavtar, Helene de Nobrega, Ane Novak … Videla sem vsak obraz, vsake oči, čutila sem vsak objem. Prevevata me sama ljubezen in hvaležnost. Vse, kar sem doživela, je bilo vredno, vse bolečine, trpljenje, da sem zdaj tukaj, v tej oazi ljubezni. Hvala, hvala, hvala,« je bila še vedno globoko ganjena.

Za osvoboditev se je res povsem razgalila

Savina je o svojem življenju, ki so ga zaznamovale spolne in druge zlorabe, že večkrat govorila in pisala. A še nikoli tako iskreno. »V tej knjigi sem resnično povsem razgaljena. Če sem se hotela osvoboditi, sem morala to pot prehoditi še enkrat. Vse sem morala podoživeti. Bilo je boleče in zelo naporno, a vendar malce laže, saj današnja Savina vem, da mala Savinka ni ničesar storila narobe. Nehala sem obsojati, ampak sem zapisala doživeto, brez olepšav. Zato da sem lahko našla svojo luč in zasijala. In zato ker se bo v moji izpovedi našlo še ogromno drugih žensk,« pove zdaj povsem pomirjena.

»Edina pot do osvoboditve je, da gremo vsaka v svoj tunel teme, se še enkrat soočimo z vsemi svojimi pošastmi in se jim celo zahvalimo. To pot, te izkušnje si je naša duša izbrala, zaradi vsega, kar se nam je zgodilo, pa imamo še bolj odprto srce. Dlje kot hodimo skozi ta tunel, več poguma imamo in bolj se nam odpira srce. Na koncu vsakega tunela je svetla luč, ven pa prideš močna, prerojena, pomlajena, z utripajočo maternico … Ampak je vredno. Zdaj se ne bojim nobenega tunela več, ne glede na to, kaj se mi bo še zgodilo v življenju,« je ponosna in prepričana.

Najpomembnejše je, da si, kar si

Z zbranimi je delila tudi zgodbo iz knjige. »Kot šestinpolletni punčki so mi mojstri djotiša predali strašljivo napoved. Kot da mi berejo vreme, so mi povedali prav vse – da bom imela prometno nesrečo, da bom zlorabljena, da me bo prevaral fant, kar se mi je zdelo takrat najbolj grozno. Tri ure so mi brali to strašno napoved, nato pa sem dobila možnost pogovora z maharišijem (modrec, svetnik, op. p.). Vprašala sem ga, kako naj preživim svojo usodo, in takrat mi je povedal lepo, poučno zgodbico,« pripoveduje danes lahkotno. Naslov je bil 'Močnejša si od strupa'.

»Mahariši in Savinka sta se usedla na travo. Rekel ji je, da ji bo povedal pravljico o jogiju Ajaritu in pajku. 'Nekega dne je jogi molil in v vodi Gangesa zagledal pajka. Bil je strašno strupen. Njegova mama je bila črna vdova, oče pa tarantela. Pajek se je začel utapljati. Jogi Ajarit ga je zadnji hip rešil pred gotovo smrtjo. Na dlani ga je osušil, pajek pa ga je v zahvalo z vso močjo pičil. Jogi bi moral po vseh pravilih na mestu umreti, a ni, ker so njegove molitve za svet izničile moč strupa. Naslednji dan se je zgodilo enako in nato še tretji dan. Ko si je pajek spet opomogel, je jogija vprašal, zakaj ga vsak dan znova reši, čeprav ve, da ga bo on nato poskušal zastrupiti. Jogi se mu je ljubeče nasmehnil. 'Zato ker tak sem. Zato ker to počnem,' mu je povedal. 'Življenje s tvojo mamo te bo grizlo in zastrupljalo, Savina, a ostani to, kar si, in vedno boš varna,' je nato rekel mali Savinki.


'Mojstri djotiša so ti hoteli povedati, da ne obsojaj pajkov, niti se jim ne pusti zmotiti. Ne izgubljaj svoje luči, ne glede na posledice. Ne zapri se, ne glede na poškodbe. Tako boš vedno zavarovana, navkljub vsemu, kar se ti bo zgodilo. To, da si, kar si, je pomembnejše od ugriza. Ne izgubi čarobnosti in vere v ljudi, v življenje in preprostost, ki je tvoje drugo ime. Če bi se jogi za trenutek poistovetil s tem, da je žrtev, bi bil v hipu mrtev. In to velja tudi zate,' mi je položil na srce,« je povedala.

Ima strast umetnika, v srcu pa ljubezen angela

Iskren in čustven je bil tudi njen najdražji Giorgos Parasiris. »Šest let in pol je, ko sem Savino spoznal na Kreti, kamor je prišla s svojo skupino jogistk. Ko sem jim razkazal posestvo in hišo, mi je rekla, da bi rada v takšni hiši napisala knjigo. In tako se je tudi zgodilo,« je začel v svoji grški angleščini. »Savina je bila nekoč kot drevo, ki je nenehno izpostavljeno vetru, in zato ker se nenehno bori za obstoj, ne more obroditi sadov. Živela je v strahu, ni se počutila varno. V zadnjih treh letih pa je veter ponehal, to zlato drevo je začelo zaupati vase in v druge ter obrodilo sadove – to čudovito knjigo,« je zaobjel preporod svoje ljube in jo ganil.


»Savina ima strast umetnika, v srcu pa ljubezen angela. Odpustila je vsem, ki so jo prizadeli, v svoji knjigi se je povsem razgalila in se tako osvobodila. Zdaj je končno svobodna. Hvala vsem, ki jo podpirate,« je zaključil solznih oči.
​