Še zadnjič v torek, 21. junija, ob 5. uri, na Šmarki
Doris Kukovičič mi reče, da oddajam tako energijo in imam svetleče oči, kot bi bila noseča. No, daleč od resnice ni. Čez nekaj dni, prav ob roku, točno 21. 6. 2016, ob 5. uri zjutraj, se je rodil projekt Od vzhoda do vzhoda. Od takrat je šest let in letos se uradna različica poslavlja.
Urška Šestan me je ob koncu leta 2015 za POP TV povprašala po novoletnih zaobljubah. Bilo bi bolje, če bi me po zdravju. Bleknem, da bom šla v letu 2016 365-krat na Šmarno goro.
Gregor Medved mi priporoča, naj obljubo izvedem z bonusi, sicer bom do konca leta ločena. »Recimo, hodi en cel dan gor in dol, da si nabereš nekaj prostih dni. Da boš kakšno jutro ostala doma. Deset. do dvanajstkrat boš pa že zmogla.« Frančišek Napast nadgradi predlog v smislu, eh, podnevi gor pa dol je pa res brez zveze. »Hodi 24 ur. Od vzhoda do vzhoda. To je fora.«
Bentiš je dobra ideja. Od vzhoda do vzhoda! Moja leva nosnica, ta je piarovska, se razširi. Ne morem spati.
Metko Albreht po stotih letih srečam na Petkovškovem nabrežju zadnje dni maja. Ena kava ne more škoditi. Povem, kaj se bom šla. Gor pa dol. Matr! Ona pa: »Ti, jaz bi tudi hodila s tabo. Dolgo se nisva videli. Se imava veliko za načvekat. Ne bo nama dolgčas.« Zavoha moja druga nosnica, ta je za organizacijo dogodkov, še boljšo priložnost. Saj to je vendar genialno. Betka in Metka! Kar dogodek bom organizirala. Takšnega, kot ga še ni bilo.
Tomo Šarf da profesionalno oceno: »Ubrisani sta. Brez vstopnine? Brez prijavnine? Brez špeha dovoljenj? Kdor pride, pride. Pa vidve sta Lolek in Bolek. Tole ne bo šlo.«
Ana Nuša Češnovar pove, da ima Šmarna gora že dovolj projektov čez leto in da takih, za nameček odbitih, res ne potrebuje. Reče: »Pejte vi rajš na Rašico!« V življenju sem bila že kar nekajkrat zelo žalostna, tole mi je pa strlo srce do te mere, da sem po tem pogovoru delala kroge okrog Ljubljane po obvoznici z Avseniki na ves glas in jokala kot dež. To me je sprostilo. Prespala. Naslednji dan pa Nuši obljubila vse na tem svetu, samo naj me zaboga ne naganja na Rašico in da žegen temu jutru na Šmarki. Da!
Projekt sem sestavila v petih minutah. Na poletni solsticij bo, ko bo noč najkrajša, da naju z Metko ne bo predolgo strah. Spodbujal bo vsaj uro gibanja na dan na svežem zraku in hojo po utrjenih poteh, ne pa kar povprek. Kulturno. Zjutraj dogodek z živim orkestrom. Da orkester ne bo igral tja v prazno in samo nama, naredim darmar na družabnih medijih, noro zagrabijo tudi ta pravi mediji, pa Nušo nahecava, naj skuha čaj, se ozreva za sponzorji, mater, outfit tudi rabiva pa logotip. A predsednik ti je kaj dolžan? Meni ni. Vseeno ga povabiva, da dvigne moralo pa ustvari ugled. Športne dogodke rad podpira. Hm. A to je športni dogodek? Ja kaj pa drugega? Ne. To je gibanje! Treba je zastaviti tako, da se nikoli in nikdar ne bo pozabilo. Kako sta mi vibrirali obe nosnici tiste tri tedne. Ja. Samo noseče ženske lahko gore premikajo. Pa zaljubljene.
Rudolfa Gasa nahecam, naj zbobna zasedbo orkestra Slovenske vojske. Izbere himno dogodka, Nad mestom se dani. Samo Rugelj me pokliče pa vpraša, če se sploh zavedam, kaj pomeni hoditi 24 ur: »Ajde, Metka, ona je športnica in maratonka. Ona ve. Ampak ti?«
Energetika Ljubljana da za izvedbo prva dva jurja. Skopnita za majčke, zapestnice, foto, video, čaj ... Turizem Ljubljana časti zajtrk. Nastopajoči, prijatelji, koga pa naj drugega žicam, pridejo brezplačno. Tudi brez ozvočenja. Ansambel Saša Avsenika kar v trenirkah in Orkester slovenske vojske. V uniformah. Metka pobara Uroša Slaka. Uroš verjame na besedo, da bo tole špica, pošlje tri ekipe in naredi še neposredni vklop v 24 ur. Kapo dol. Živ bog ni vedel, kaj res bo.
Betka in Metka hodiva 24 ur z Anžetom Česnom in Bogdanom Capudrom, ki skoraj dobesedno mimogrede prideta mimo in ostaneta, pa še s tistimi, med 8 in 10 tisočimi ljudmi, ki so se prišli objet s tema dvema češpljama enkrat v 24 urah. Ker nekaj človek mora zaslužiti, če tako gara, vendarle usekam orenk prijavnino. Objem. Pa izgubim enih 5 kg, ker od vsega vznemirjenja se ne da ne jesti ne spati. Čeprav se mi zdi, da je Miha Ledinek s tistimi pečenimi jajci nekajkrat lovil Metko okrog hiše: »Daj kaj pojej!« Načvekali se nisva. Ni bilo niti minute časa.
Slavko Adamlje nama naslednje jutro prinese šopek špargljev.
Župan Zoran Janković reče, da bo od zdaj naprej ta projekt vedno na Šmarni gori. Jaz se zbunim, ampak ne upam preveč. Ajde, sedem let. To je taka lepa številka. Sedem let potrebujejo možganske celice, da se popolnoma obnovijo, nadgradijo, spremenijo, na novo rodijo. Ene pa odmrejo. Pitaj boga, kaj bo potem. Vse drugače. Toliko časa bi projekt zmogla nadaljevati z entuziazmom, poznam pustolovko v sebi, ona bi bila ves čas malo vznemirjena … Če medse privabimo organizatorje drugih slovenskih vrhov, bi pa morda šlo.
Nastane načrt. Sedem vrhov v sedmih letih. Maribor prvi navali, da hoče imeti ta projekt na Pohorju. Okej.
Samostojnih organizatorjev nočem. Na vodi jih čutim, da ne štekajo, v čem je point. Nezaupljiva sem. Oddelam jih skupaj z lokalno skupnostjo. Od sedmih samo dva. Mariborsko Pohorje me skoraj uniči. Tam nekateri sklepajo dogovore s figo v žepu, česar me je strah. Vsak teden grem enkrat na Pohorje na sončni vzhod. Zgled šteje največ. Ob 2. uri zjutraj smo na avtocesti jaz in kolona Hoferjevih kamionov.
Janez Škrabec reče: »Pripelji ta projekt v Ribnico. Naredi zgodbo.« Ribnica da od sebe vse in še več – 148 prostovoljcev je vključenih v izvedbo projekta. Kako je v ostalih slovenskih pokrajinah, nočem vedeti. Sedem vrhov bom zaključila kar v Ribnici, ker ima tako dobro energijo. Mojo deželo bomo od zdaj naprej vabili na Šmarko.
Po dveh letih gostovanja lahko trdim, da imamo najboljšega župana na svetu, ljudi, ki, kar rečejo, tudi naredijo, imamo Lujota pa vojsko, ki na ta dan na vrhu Šmarne gore sfurata boga in pol, vrh, ki ima najlepši razgled v Sloveniji. Nušo, ki zagrize v projekt v drugo, v tretje, v četrto in zdaj še v peto, in to prizadevno in z vsem srcem. Utečena ekipa smo. Dejan Žura zapakira tehnično izvedbo v popolnost, da bi še kamen zajokal od ganjenosti, tako je lepo, ko ob sončnem vzhodu zazveni Nad mestom se dani. Po zgledu Od vzhoda do vzhoda se prebujajo tudi drugi slovenski vrhovi. Boč, recimo. Tega se spomnim. Vse to mi da ta odbiti projekt. Pa množico nasmejanih ljudi.
Ampak zdaj znamo tole zapopasti tudi brez uradnih organizatorjev. Samoiniciativno. Dvigniti rito in zadihati globoko. Ne nazadnje gre pri vsem skupaj tudi za intimno stvar. Pripomogla je ta odbita ideja o lovljenju sončnega vzhoda. Konkretno vlogo je odigrala tudi covidna situacija. Gibanje JE pomembno.
Dogovorimo se, da za naprej velja, da že znamo brez dirigenta – 21. junija navsezgodaj šibnimo proti kakšnemu vrhu, magari na Šmarno goro, pa tudi če tam ne bo žive muzike, brezplačnega čaja in fruštka. Srečanja in objemi naj ostanejo. Saj smo gibanje. Vibriramo. V neskončnost. Zaupam.
Se vidimo v torek, 21. junija, ob 5. uri, na Šmarki, da še v živo povem, kako fajn je imeti okrog sebe toliko zagnanih in predanih ljudi, kot si ti in vi vsi.
P. S.: Vreme nam je do zdaj vedno služilo. Da ne bi slučajno letos zatajilo. Zaplešimo.
