»​Seksal bi, samo takrat sem dobra, ko dobi, ko mu ne dam, pa je pošast ...«

Draga Zvezdana! Poročena sem 16 let, imam enega otroka. Na začetku sva se razumela, zdaj ne gre več. Jaz njemu eno, on meni drugo, jaz imam prihranke, on jih nima. Ko gremo na morje, dam svojo polovico, on pa nima. Ko mora dati plačo, je vse narobe. V trgovino hodim jaz, otroka v šolo peljem jaz, k zdravniku jo peljem jaz, ker je v on v službi zjutraj, jaz pa popoldne. Ima otroka iz prvega zakona, ki ne pride blizu. Ni mu šlo v prvem zakonu ne z mano, samo seks mu gre po glavi. Če tega ni, bo crknil. Doma ne dela nič, starši so mu dali parcelo. V hiši pa je vse najino, pisano pa na sina. Če se ločim, bi me brez vsega postavili ven, z otrokom, zato ne grem. Kaj ne ve, da s človekom ne moreš seksati in se ljubiti, če veš, da bi te brez problema postavil na cesto? Grozi z ločitvijo, ker ne seksava. Zakaj bi seksal z mano, če zahteva ločitev, jaz pa kuham, perem, likam, grem v službo pa domov, ne varam. Zakaj naj otrok posluša vse to? Hči se dere in joče in pravi, da bo dobila slabe ocene in si bo kaj naredila. Ne vem, kaj naj! Me ljubi, me meče iz stanovanja, seksal bi, samo takrat sem dobra, ko dobi, ko mu ne dam, pa je pošast. Tudi jaz bi ljubila in bila ljubljena, samo ne z njim. Ne ljubim ga niti rada ga nimam. Prosim za nasvet. Rekla sem mu, naj vedeževalko vpraša, kaj se dogaja z njim, da sta mu dve družini razpadli.

Angelca


Draga Angelca!

Sploh ne vem, zakaj sprašuješ mene za nasvet, če si si na vse odgovorila že sama. Če moža nimaš rada, če ga ne ljubiš, res nima smisla živeti z njim. Ta tvoj stavek je zakoličil tvoje jasno stališče, in če je to res in je edini problem to, da nimaš kam, je tvoja pot jasna. Ne nosiš prstana, moža nimaš rada, ni ti do seksa z njim, ne spoštuješ ga, ves čas ga obtožuješ, nezadovoljna si. Rada bi odšla iz tega zakona in od moža pričakuješ, da ti bo pomagal najti stanovanje. Pričakuješ podporo in pomoč od človeka, s katerim niti v zakonu nisi dobila pomoči in podpore? Ali se ti to ne zdi smešno in otročje in tudi nezrelo pričakovanje? Res je, da bi bilo tako prav, a od tega, da imaš prav, nimaš nič konkretnega. Verjetno te bo potolažilo, če ti rečem še jaz, da imaš prav, da bi si morala deliti premoženje ob ločitvi, tudi država, ne samo jaz, ti pritrjuje pri tem. Imamo celo zakone, ki te ščitijo in te bodo tudi zaščitili, če se boš zares ločila.

Imaš dve možnosti – lahko greš v postopek ločitve in stisneš zobe v skupnem gospodinjstvu še par mesecev, dokler si skozi uradni postopek ločitve ne zagotoviš strehe nad glavo. Lahko pa si sama poiščeš stanovanje, se odseliš in spelješ postopek ločitve brez skupnega življenja z njim.

Ločitev je, vsaj zame, težka stvar, sploh če je razpadajoči zakon poln sovraštva in zamer. To so izjemni pritiski užaljenih, prizadetih ljudi, ki sta se nekoč ljubila, in to pravzaprav ni logično. Jeza, ki se je nagrmadila v tebi, in neka neutemeljena pričakovanja, da se bo partner spremenil zaradi tebe in tega, ker imaš ti prav, je rak tvojih misli, ki te razjeda popolnoma brez potrebe. Če sta zakon pripeljala tako daleč v slepo ulico (in za to sta odgovorna oba, vedno je odgovornost na obeh straneh enaka), od dveh tako neodgovornih ljudi niti ne morem pričakovati zdrave pameti. Tvoj mož je, kakršen je, zakaj mu propadajo zveze, ni tvoja stvar, to ve samo on in sploh ni nujno, da on na te stvari gleda tako kot ti. Verjetno si govori, da so vse ženske tako ali tako navadne kure, ki ga kaznujejo z odtegovanjem seksa. Verjetno je seks tudi njegova edina komunikacija z žensko. Več ne zmore, ne zna in to tako je. Mogoče celo misli (kot mnogi moški), da smo babe tečne samo zato, ker ga nismo fasale. Verjetno mu nikoli nihče ni povedal, da ženske potrebujemo nežnost, pozornost in ljubeče objeme in da je to najboljša predigra, ki jo lahko ženski nudi pred seksom. Mogoče je na to tudi pozabil, ker je v zakonu priti do seksa tako preprosto.

Vzemi usodo v svoje roke, ponosno, zrelo in odgovorno. Nikoli ne veš, kje te čaka sreča. Kaj veš, morda te za vogalom čaka sanjski moški z dvema hišama.

Toda če malce premisliš, draga moja, na to, kar dela in počne on, v resnici ti ne moreš vplivati. Zato je zdaj čas, da se vprašaš, kaj vse si ti naredila v tem zakonu, da bi bilo bolje. Izpolnjuješ svoje obveznosti, kuhaš, pereš, pospravljaš, skrbiš za otroka, služiš denar. To so obveznosti, to ni odnos. Lahko bi imela srečen zakon, tudi če vsega tega ne bi počela. O tem nisi razmišljala, ko sta se zaljubila. Takrat nisi razmišljala, kakšne so vajine skupne strasti, skupni interesi, ki bi vaju zavezali na skupni poti, polni vsakdanjih obveznosti. Pustiva zdaj, kaj bi bilo, če bi bilo, in kaj in kdo ima v vajinem zakonu prav. Pomembno je, da nimaš ne volje in ne želje, da bi zakon pokrpala. Če že, to pričakuješ od moža. To je slepa ulica.

Če želiš zares oditi, pojdi na sodišče, izterjaj svoj del premoženja, to pripada tudi vajini hčerki. To naredi mirno, odgovorno in se ne počuti kot žrtev. To je tvoja odločitev, ta ločitev. Kljub težkim časom, ki te čakajo, nisi žrtev, pač pa odrasla, zrela ženska, ki je spoznala, da je njen zakon strupen, mrtev in da škodi tudi vajinemu otroku. Pika! Vzemi usodo v svoje roke, ponosno, zrelo in odgovorno. Brez sovraštva in zamer, saj te ne koristijo tebi, nikomur, še najmanj vajini hčerki. Nikoli ne veš, kje te čaka sreča. Nanjo se osredotoči.

Kaj veš, morda te za vogalom čaka sanjski moški z dvema hišama.