Sestre Komljanec: skupaj so močnejše

Že v otroštvu so vedno držale skupaj, seveda pa so se, kot vsi otroci, kdaj prepirale. In čeprav niso pričakovale, je bilo tudi naše srečanje zanje kakovostno druženje, so priznale. Vsak trenutek skupaj šteje.

Ena od predstav MGL, v kateri igra Karin, nosi naslov Ure, dnevi, čas. Tako nekako bi lahko poimenovala tudi naše večmesečno usklajevanje termina za intervju. Kombinatorika treh polno zaposlenih sester je namreč precej naporna, zato smo bile res vesele, ko nam je naposled le uspelo sesti za isto mizo in pokramljati o družinskih navezah. Same nimajo določenih dni za druženje, pravi igralka: »To običajno vidimo v filmih, ko se junakinje srečujejo kakšen tretji četrtek v mesecu. Že zaradi naših urnikov je povsem nemogoče to skoordinirati na tak način.« A se vedno najde kakšno praznovanje rojstnega dneva. »Seveda, ko pa nas je toliko v družini,« se zasmeji najmlajša sestra Kim. Skupno imajo kar šest otrok, ki nadvse radi preživljajo čas skupaj. »Tudi če bi nam tedni uhajali in se ne bi videle, bi nas na to opozorili otroci. Bratranci in sestrične se med seboj res dobro razumejo,« doda Katja.

Zgodnje gledališke prigode

Za njihove prve izkušnje v gledališču je odgovorna njihova mama, ki je imela v KUD Franceta Prešerna gledališko skupino za otroke. »Vanjo je vključila otroke iz socialno ogroženih skupin, vpletla je tudi nas tri. Namen je bil seveda ustvarjanje predstav in hkrati dati priložnost izražanja otrokom, ki niso bili nujno najbolj uspešni učenci v šoli. Povabila jih je k sodelovanju pri predstavah in mnogi so ji še danes hvaležni, ko jih srečam,« pravi Kim, Katja pa prikima: »Dala jim je priložnost in jih resno jemala.« Vsaka od sester je našla svoj izraz znotraj gledališča in precej hitro so odkrile, kateri jim najbolj ustreza. »V četrtem razredu sem igrala vlogo Krojačka Hlačka,« v smehu pove Karin, »in izkazalo se je, da imam smisel za improvizacijo, ko sem sredi prizora padla z odra, se pobrala in kot da je to del predstave, nadaljevala besedilo. The show must go on, bi rekli danes.« Katja je od nekdaj rada šivala. »Sicer sem se odločila za študij arhitekture, ki jo imam zelo rada. A vanjo nisem zaljubljena, tako kot v gledališče, tu je moja strast.« In ker je mama ustvarjala s starejšima sestrama in z gledališko skupino, male Kim pač ni mogla pustiti doma. »Ko sem prvič stala na odru, sem imela pet let. V predstavi sem imela dve repliki, ki pa mi jih je na premieri ukradla in povedala Karin, ker sem imela preveliko tremo in sem predolgo čakala,« potoži Kim. A najmlajša sestra hudomušno doda: »Takrat sem očitno ugotovila, da je dobro, da si sama napišem replike, in tako sem postala dramska pisateljica.«

Podobne, a vsaka drugačna

Karin je srednja sestra in prizna, da se je kot drugi otrok trudila biti drugačna od starejše sestre. »Šele kot odrasla sem ugotovila, da morda nisem tako drugačna od Katje, in si priznala, da sva si lahko podobni in ni s tem nič narobe. Do pubertete iščeš individualnost, se primerjaš in poskušaš biti samosvoj.« Pozneje je ugotovila, da je največ časa v prvi polovici življenja preživela s sestro. »Bili sva najboljši prijateljici, dokler se nisem zaljubila,« se zasmeji Katja. Vse tri so hodile na bežigrajsko naravoslovno gimnazijo, čeprav zase pravijo, da so jim bližje jeziki in humanistične vede. Kim se ni obremenjevala s tem, da bi se od sester razlikovala. »Na gimnaziji sem našla somišljenike, s katerimi smo ustvarjali bolj humanistične projekte. Kmalu zatem sem napisala pesniško zbirko in v KUD ustanovila gledališko skupino. Takrat sem začela pisati za oder, saj sem hotela ustvarjati predstave o temah, ki so nas zanimale,« razloži.

Vzornice in tekmice

Njihovi otroški in najstniški spomini so barviti in polni zanimivosti. Tako se je Kim naučila brati in pisati, ko je v šolo začela hoditi Karin, saj ni hotela prej v posteljo in je sedela pri mizi, dokler Karin ni končala domačih nalog. »Karin pa je v naša življenja vnesla glasbo ...« začne Katja in Kim jo dopolni: »In ličila! Ko se je začela ličiti, sem rada sedela v kopalnici in jo opazovala.« Med sestrami se razvije živahen pogovor o glasbi, ki so jo poslušale v najstniških letih: The Doors, Nick Cave, The Ramones, v osnovni šoli pa seveda Wham. Spominjajo se tudi presnemavanja na kasetarju. »Vse skupaj smo imele en walkman. S Karin sva se strašno radi snemali na dvojnem kasetarju in se šli Evrovizijo in San Remo,« razloži Kim. Bile so tabornice in ena od anekdot vključuje Karin in Katjo, ki sta se vrnili s taborniškega žura ob petih zjutraj brez ključa. »Nobena tistih zvijač z lasnicami, ki smo jih videle v filmih, ni delovala,« Katja zamahne z roko. »Nazadnje sva pozvonili in zbudili očeta. Ni bil vesel.«

Kot vsi bratje in sestre so se tudi one v otroštvu kdaj prepirale. »Midve s Karin sva se včasih prav zravsali,« se namuzne Katja. Karin doda: »Vseeno smo vedno držale skupaj, imamo neko apriorno zavezništvo.« Temu prikima Katja: »Dejansko se čuti večja moč, kadar smo skupaj. Mnoge sestre se sploh ne razumejo. Ne cenijo se, ne dopustijo si razlik, a sem prepričana, da je ta vez nekaj, kar ti zgradijo in vcepijo starši.« Tudi zato jim je uspelo ohranjati bližino celo, ko je Katja eno leto, Kim pa osem let živela v Angliji.

Karin: »V zadnjih petih letih ima življenje hitrejši tempo in iz njega je težko izstopiti. Včasih sanjarim o preprostih in banalnih opravkih, kot je presajanje lončnic ali reševanje križank.«

Klici v sili

»Zdaj imamo vsaka svojo družino in vsaka družina deluje na drugačen način, ima svoja pravila. Za naš odnos je pomembno, da spoštujemo to drugačnost in razlike med nami.« Še vedno pa imajo vse tri sestre podobna življenjska prepričanja. »Kadar se naši otroci družijo, se kljub drugačnim načinom in pristopom vzgoje kažejo skupne vrednote in osnove. Komaj čakajo, da so lahko skupaj,« pravi Kim.

Veliko hitreje najdejo svoje podobnosti kot neskladja. Vse tri imajo rade morje, dobre knjige in mačke, obožujejo sladkarije. Pomembna se jim zdi empatija, skrb za drugega ... »Če se skregamo, to ne traja dolgo,« pravi Karin.

Zelo lepo se dopolnjujejo. Katja je vrhovna avtoriteta za kuhanje, se pošalita njeni sestri. »Celo sredi noči sem jo že prosila za pomoč, ko mi je zmanjkalo sestavin za torto,« pove Karin in Kim jo dopolni: »Katja ima res dobre nasvete, a moraš zanje imeti čas. Če se ti mudi, je Karin kot ad hoc kuharica najboljši klic v sili.« Karin spet prikima: »Kuham hitreje od Jamieja Oliverja.« Vse tri pa pogrešajo žensko druženje iz mlajših let. »Prav manjkajo mi trenutki, ko smo se zaprle v kopalnico, preden smo šle zvečer ven. Skupaj smo se oblačile, ličile in klepetale,« je nostalgična Karin.

Naučiti se vse deliti

Seveda včasih življenje poskrbi, da nimamo dovolj časa, in tudi njihove poti se kdaj redkeje križajo, ker so pač vse tri zelo zasedene. »Preden smo imele mobilne telefone, smo se več družile, večkrat smo se srečale. Zdaj se pogosteje slišimo, a si vzamemo čas tudi za druženje v živo,« pravi Katja. Vse tri pritrdijo, da jih je materinstvo še bolj zbližalo. Katjina najstarejša hči je bila kar pet let edini otrok v širši družini. »Na neki način smo se z njo vsi učili starševstva, medtem ko je ona učila nas,« se zasmeji Katja. Starostna razlika vseh otrok, ki so sledili, je znotraj dveh let in pol, zato zelo veliko časa preživijo skupaj. Največkrat vsi otroci prespijo pri Katji, mami treh otrok, saj ima največ prostora in jim vsakič speče palačinke.

Kim se spomni še ene prav posebne zgodbe: »Ko sem že vedela, da sem noseča, sem prišla h Karin na obisk, da bi ji to povedala osebno. Karin je prasnila v smeh. Začudeno sem jo pogledala, ona pa je rekla: 'Jaz tudi!'. Obe sva se smejali.« Tudi rodili sta manj kot tri tedne narazen. »Moj partner me je prepričeval, da je prav dobro biti edinec, češ da ti z nikomer ni treba deliti čokolade,« se smeji Kim. A vseeno vztraja pri vrednotah, ki se jih je naučila kot ena od treh sester. »V moji družini si vse razdelimo, tako kot smo to počeli pri nas doma, tudi stogramsko čokolado damo na enake dele.« Katja pa pravi: »Bratranci in sestrične se veliko družijo in si med sabo delijo vse, kot bi bili sorojenci.«

Pomembnost odklopa

Vsem trem je mama privzgojila ljubezen do branja, saj so vsakih štirinajst dni ob sobotah skupaj odšle v knjižnico. Kim pravi, da bi delala v knjižnici, če se iz kakršnega koli razloga ne bi mogla več ukvarjati z gledališčem. »V nekaterih knjigah doma imamo še zdaj listke, ko se je igrala domačo knjižnico,« pravi Katja, ki je celo razmišljala o vpisu na bibliotekarstvo, če ji ne bi uspelo na arhitekturi. Karin pravi: »Če ne bi bila igralka, bi se verjetno preselila v Italijo in tam otroke in odrasle učila angleščine.« Vse tri govorijo več tujih jezikov, Katja celo grško in portugalsko.

Več kot očitno je, da se globoko spoštujejo in občudujejo, vez med njimi je skorajda otipljiva. »Občudujem Katjino odpornost proti stresu ter sposobnost organiziranja zabav,« pravi Karin, »in Kimino sposobnost razmišljanja zunaj okvirov.« Kim pravi, da jo navdušuje Katjina razgledanost: »Prebere na kupe knjig o različnih tematikah in je vedno nekaj korakov pred vsemi. Pri Karin pa občudujem to, da gre vsak večer na oder in nastopa pred množicami. To je res težak poklic. Hotela sem biti igralka, a sem vesela, da nisem, saj bi bilo pretežko zame.« Katja se zamisli: »To, da greš vsak večer od doma, da si na odru nekdo drug, potem pa moraš preklopiti nazaj na svoje vsakdanje življenje, je neverjetno.«

V vseh teh letih so ugotovile tudi, da preprosto morajo najti način, da so včasih samo partnerice, samo mame, samo sestre. »Ko imaš otroke, se naučiš preklapljati med delom in družino,« pravi Karin. »Čas z otrokoma rada preživim kakovostno. Da sem res z njima in ne razmišljam več o delu. Čeprav je to v kreativnih poklicih morda teže kot pri katerem drugem.« Njeni sestri se strinjata, da moraš sam postaviti meje. »Zavestno si moraš vzeti čas,« pravi Katja. Vzele so si ga tudi za naš klepet in z njim celo pridobile sestrsko druženje. Njihova energija je še dolgo odzvanjala v meni, in ko sem prišla domov, me je pozdravilo sporočilo Katje, ki je po pogovoru odhitela po otroke v šolo: »Med kolesarjenjem sem razmišljala, da bi me bilo kar konec, če bi bila brez Karin in Kim.« Vem, Katja. To sem vsekakor začutila tudi jaz.