»Slovenska komedija je dobra in smešna«

Kako pa Tin, ki je nedvomno eno prvih imen slovenskega stand-upa, sploh ve, da je šala dovolj dobra? »Edino pravo merilo je publika. Lahko jo sicer preizkusiš na prijatelju ali punci, ampak to bo samo mnenje enega človeka in preveč subjektivno,« mi v smehu odgovori. Ravno danes, na dan izida naše revije, je dopolnil 36 let. Zelo se je veselil tega rojstnega dneva, tudi zato, ker mu njegova Urška pripravlja presenečenje. Ko ga povprašam, kako dolgo sta skupaj, mi nekoliko zamišljeno odgovori: »Ravno zadnjič sva se pogovarjala o tem. Že več življenj sva skupaj.« Z iskricami v očeh doda, da sta se ‘našla’. In kaj si Tin želi za rojstni dan? »Nič takega, saj imam vse. No, želim si malo bolj ležeren, sproščen dan brez dela. Kadar si pri kakšnem projektu in pripravljaš novo predstavo, turnejo, je treba ves čas delati.« V teh dneh je namreč vse v znamenju Rock’n’Rolla, v napovedniku za novi šov stand-up komedije pa je zapisano ‘kmalu pri vašem lokalnem dilerju komedije’. »Nova predstava bo iskrena, neposredna ... Čaka nas sveži miks bizarnih doživetij.« V hipu navdušeno izstreli: »’Napaljen’ sem! Komaj čakam, da se začne!« Nato pojasni: »Rock’n’roll je postal več kot le glasbena zvrst ... Je kot stanje duha, ki od nekdaj premika meje in si drzne iti dlje. Včasih Elvis Presley ni smel migati z boki, ker je bilo to tedaj vulgarno. Tudi pri moji komediji gre za rock’n’roll, saj gremo še korak naprej.« Zaupa mi, da je bil ravno Elvis njegov prvi vzornik. Ob sprehodu po Cankarjevem domu pa izvem, zakaj se je odločil, da bo njegova predstava ravno tukaj doživela premiero. »Sam še nikoli nisem naredil predstave v tako veliki dvorani. To je zame izziv. Pozimi smo imeli dve ediciji Panča v Linhartovi dvorani in je izpadlo zelo dobro. Od takrat sem sanjal, da bi tu naredil tudi svoj šov. Vedno imam nove želje, ambicije, ideje. Naslednja je Gallusova dvorana.« Ko mi pokaže svoj odrski položaj, še doda: »Ves čas si moraš postavljati cilje, sicer si ujet. Moraš biti motiviran, da ne nastane rutina.«

Humor je univerzalen

V kavarni Cankarjevega doma mi Tin, ki nastopa že 12 let, v zanosu pove: »Že vem, kakšen bo naslov naslednjega šova ... Pet, ker bo moj peti.« Njegov zadnji projekt 777 je bil zelo odmeven – nastopal je v sedmih jezikih v sedmih dneh v sedmih državah. »Želel sem narediti nekaj drugačnega, nekaj odbitega in tudi norega. Ideja je rasla kar nekaj let, ker pa je bilo vse skupaj logistično zelo zahtevno, je trajalo kar nekaj časa, da so se sestavili vsi koščki mozaika. Projekt mi je dal ogromno, a brez Urške mi ga ne bi uspelo speljati. Preizkušal sem svoje zmožnosti, spoznal nove ljudi, treniral možgane, potoval, nastopal vsak dan v različnih državah in raziskoval, ali se ljudje res smejimo istim stvarem. Bistveno pa se mi zdi, da po takšnem projektu dobiš občutek, da se vse da, če le temu nameniš svoj fokus in energijo ter imaš ob sebi prave ljudi.« Imamo torej v Ljubljani, Skopju, Beogradu, Londonu, Berlinu, Varšavi in Parizu, kjer je v teh sedmih dneh nastopil, podoben humor? »Vsi ljudje smo krvavi pod kožo, tako da je na splošno univerzalen, le posamezni odtenki so drugačni in reference so druge.
Zato sem imel v vseh državah večinoma enak program, le nekaj malenkosti sem prilagodil.« Že nekaj časa velja, da Slovence najbolj pritegne balkanski humor. Ko mu omenim to domnevo, se najprej zamisli, nato pa pove: »Hm, delno je res, ampak ta teorija je zastarela in še iz časa Jugoslavije. Mladina ne zna več srbohrvaško in ‘živijo’ večinoma na youtubu z angleško govorečo komedijo. Je pa res, da je nekdanji srbohrvaški jezik precej sočen, redna je tudi uporaba kletvic. Pogosto si komiki iz tistih prostorov tudi več drznejo, zato so nam še posebno zanimivi.«

Rekel ‘ne’ odvetniški pisarni

Tin je po poklicu pravnik, a se raje označi za stand-up komika. »Znanje prava mi pride prav na vsakem koraku, še posebno pri poslovnih dogovorih. Ne vidim se, da bi kdaj delal v odvetniški pisarni, bom pa to znanje koristno uporabljal še naprej v različnih sferah šovbiznisa.« Nesojeni odvetnik je tudi idejni oče festivala Panč, ki ima že desetletno tradicijo. »Ves čas se učimo in napredujemo, odpravljamo napake in se trudimo ponuditi gledalcem kakovosten program. Kaj novega in povsem svežega, pa hkrati preverjenega in udarnega. Letos bi si upal trditi, da je bil morda celo najboljši festival doslej, v vseh pogledih. Še vedno pa je veliko prostora za napredek.« Šarmantni komik je nastopil že povsod, med drugim je v Hali Tivoli ogreval občinstvo na koncertu Julia Iglesiasa. Izvem, da morajo slovenski komiki nastopati tudi na porokah. »V tujini ni takšne navade, sploh ker so takrat že precej vinjeni, pa tudi struktura občinstva na porokah je zelo posebna. Vse imaš, od otrok, ki tekajo okrog, do dementne prababice, ki sedi v kotu in nič ne sliši, tako da je občinstvo kar zahtevno. Sem pa vedno počaščen, ko me par povabi, da sem lahko del tako posebnega dne v njunem življenju.« Komik po številu nastopov prednjači pred vsemi drugimi slovenskimi stand-up komiki. »Mislim, da smo z nepretrganim in kakovostnim delom dokazali Slovencem, da zna biti slovenska komedija dobra in smešna. Všeč mi je, da je stand-up postal del našega družabnega življenja.« Tudi zato ga obilica dela ne moti. »Že od nekdaj rad delam. Najbolj me motivira napredek. Zavedam se, da to dostikrat vodi v izgorelost, če ne paziš. S tem sva imela oba z Urško kar nekaj izkušenj.«

Ko nič ne dela, tudi veliko dela

Ob kavi se pogovoriva o vse pogostejši izgorelosti. »Občasno si vzamem prost dan, da se telo regenerira. A nič delati spet pomeni, da veliko delaš. Takrat ko ne delaš, se namreč zbudi največ idej.« V fantu z neizmerno delovno energijo pa se skriva poduhovljena duša. »Pomembna sta notranji mir in sreča. Najprej moraš biti pomirjen sam s sabo. Ljudje dostikrat postanemo zagrenjeni, nevoščljivi. Nenehni občutek, da ima nekdo nekaj več in bi si to zaslužil tudi ti, vodi v nezadovoljstvo. Problem je, ko ti v nečem uspe in se ti zdi, da si na vrhu gore, potem pa moraš v nekem trenutku z nje, saj ne moreš biti samo zgoraj. Ta padec lahko zamori, ljudje se po njem ne morejo pobrati. Če pa se zavedaš, da so ves čas vzponi in padci in je to del življenja, si lahko veliko srečnejši in mirnejši.« Zato se mu zdi hvaležnost pomembna vrednota. »Ljudje velikokrat niso hvaležni, čeprav je življenje na našem planetu trenutno boljše, kot je bilo kadar koli, kar je tudi statistično dokazano. Če si star 20 let, imaš pravzaprav zastonj fakulteto, imaš možnost iti v London za 20 evrov, na internetu odpreti podjetje ... Ljudje danes živijo od tega, da igrajo igrice, s tem lahko postanejo celo milijonarji. Z internetom se je odprl svet. Veliko možnosti je, zato ni več izgovorov, da ne bi bili hvaležni in sledili svojim sanjam.« Zadovoljno mi pove, da jih on vsekakor živi. »Če delaš kaj, kar ti je všeč, boš tudi dober v tem, saj boš to počel z veseljem. Če pa delaš kaj, kar te ne veseli, ne moreš biti dober. Čim prej moraš najti to, kar res rad počneš.« Ob slovesu mi z nekoliko žalostnim glasom pove: »Problem je v tem, da ljudje ne najdejo niti ne iščejo ali poskušajo. Nekdo sanja, da bi imel nekoč svoje podjetje, pa si ne upa. Ko greš v dom ostarelih, lahko vidiš stare ljudi, ki obžalujejo veliko stvari. Ne bi bil rad pri 90 zagrenjen in poln obžalovanja. Tudi če ti kakšna stvar ne uspe, ne uspe, nič hudega, sem vsaj poskusil. Seveda so razočaranja, ampak spadajo zraven.« Veliko veselega pa bo 28. oktobra, ko vas bo v Cankarjevem domu pričakal vedno zabavni Tin. *