Slovo Janeza Čučka. Še naprej ostaja z nami (Suzy)

Na TV Dnevniku, ki ga je dolgo vodil prav on, so 4. aprila sporočili, da je umrl Janez Čuček, priznani novinar, urednik, televizijski voditelj, tudi publicist in pisatelj. Užival je spoštovanje kolegov in bil mentor mnogim, prav vsi gledalci pa so ga poznali po simpatičnem stavku, s katerim je zaključil vsak dnevnik: »Ostanite še naprej z nami.«

Rodil se je leta 1937 v Celju, imel je komaj štiri leta, ko so njegovo družino izgnali v Srbijo, po vojni je živel v Ljubljani in okolici. Že v času študija na Visoki šoli za politične vede je začel delati pri časopisu Dnevnik. Po 20 letih pisanja za časopis je odšel v zunanjepolitično redakcijo Televizije Slovenija, kjer se je uveljavil ne le kot voditelj in urednik TV Dnevnika, ampak tudi kot novinar in komentator. Izpopolnjeval se je tudi v Veliki Britaniji in na univerzi Syracuse v ZDA.

Ukvarjal se je predvsem z gibanjem neuvrščenih, zlasti afriških držav, imel številne intervjuje s tujimi državniki, poročal je z mednarodnih konferenc in s sedeža ZN v New Yorku. Snemal je tudi dokumentarne oddaje, na RTV Sloveniji naštevajo tiste o Severni Koreji, Indiji, Nikaragvi, Kanadi, Mozambiku, Poljski, Finski, Madžarski, Namibiji, Južni Afriki, Gani, Angoli, Zimbabveju, Kubi, Albaniji, Singapurju, Izraelu in Cipru. V času osamosvojitvene vojne je celo poročal za ameriško televizijsko postajo CNN.

Prejel številne nagrade

Upokojil se je leta 1998, v življenju pa prejel številne nagrade, med drugim Tomšičevo nagrado, zlati ekran tednika 7D, nagrado Consortium veritatis Društva novinarjev Slovenije za izstopajoče dosežke na Televiziji Slovenija, nagrado Društva novinarjev Slovenije za življenjsko delo in prispevek k razvoju slovenskega novinarstva ter nagrado glavnega mesta Ljubljana.

Gledalci so ga imeli radi, sam je menil, da morda zato, ker ni nikdar lagal. Slabim novinarjem na dolgi rok ne bodo verjeli, je opozarjal. »Ne glede na to, kakšna je bila novica, morda tudi sporna, sem vedno dodal vir. Nisem govoril v svoji osebi. Vzdržal sem se komentarja. Vedno sem rekel, da je novica novica, komentar pa nekaj drugega, tako povedanega nisem barval z osebnim mnenjem. Le na koncu dnevnika sem morda poskušal zabiti žebljico na glavico,« je pred štirinajstimi leti skromno povedal v intervjuju za Nedelo. Svoje delo je imel rad.

»Delal sem resnično iz čistega užitka in ni bilo malo dni, ko sem si rekel, da bi to počel tudi brez plačila, tako lepo je bilo. Še danes sem vesel, da sem imel možnost delati na televiziji, in seveda pred tem tudi za tista leta pri časopisu Dnevnik,« je povedal ob 50. obletnici TV Dnevnika. Legendarni stavek, ki nam še zdaj odmeva v ušesih, je uporabil z željo, da bi nekaj ostalo z ljudmi. »Zdelo se mi je prav, da se na koncu dnevnika, ko se človek druži z 800.000 gledalci – takrat namreč še ni bilo Pop tv –, posloviš tako, da nekaj ostane. In to se je prijelo,« je dejal v intervjuju za Nedelo. Tudi zato gospod Čuček zares ostaja z nami.