Slovo Janeza Kocijančiča: bil je edinstven, močan, preudaren
Gospod Janez Kocijančič se je rodil 20. oktobra 1941 v Ljubljani, kjer nas je na letošnji prvi junijski dan tudi zapustil.
Odpri galerijo
Gospod Janez Kocijančič se je rodil 20. oktobra 1941 v Ljubljani, kjer nas je na letošnji prvi junijski dan tudi zapustil.
Kadar se poslavljajo velikani nekega časa, se naše življenje vsaj za trenutek ustavi. Za poklon v 78. letu umrlemu Janezu Kocijančiču bi težko našli superlative, ki bi zajeli njegov pravo vrednost, saj je na svoji poti premikal meje in pri tem ohranjal dostojanstvo. Bil je veliko več kot le pravnik in politik, poslanec in športni funkcionar. Imel je pogum in znanje, kar je za človeka njegovega kova idealna kombinacija pri doseganju višjih ciljev.
Večji del svojega profesionalnega dela je posvetil športu kot predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije in Evropskih olimpijskih komitejev. V naša srca je zasadil misel in željo, da bi postali dežela gostiteljica zimske olimpijade, in nas s svojo preudarnostjo, predvsem pa strastjo in ugledom, pripeljal tako blizu zgodovinskemu dogodku, da nam ni treba le sanjariti, ampak lahko odločno upamo na trenutek, ko se bo njegova vizija uresničila. Vodilnih funkcij se ni loteval z napuhom in aroganco niti se z njih ni dvigal nad drugače misleče, temveč je svoje ideje upravičeval z argumenti in športnim duhom, ki nas spodbuja k delu za skupno dobro.
Odlično se je kosal z ozkoglednimi nasprotniki, četudi so se na vsak način trudili razvrednotiti njegovo poslanstvo predsednikovanja. Zelo suveren je bil v funkciji predsednika Programskega sveta RTV SLO, kjer je pometal s predsodki in navduševal z obvladovanjem pravniških načel. Bil je bister, duhovit in zavzet gospod, eden tistih, za katere v uličnem žargonu pravijo, da jih ne delajo več. Zdaj se je odpravil na najdaljši maraton, ko nam bo na zvezdnem nebu risal zlate olimpijske kroge in nas opozarjal, da je najpomembneje postati in ostati človek.
Večji del svojega profesionalnega dela je posvetil športu kot predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije in Evropskih olimpijskih komitejev. V naša srca je zasadil misel in željo, da bi postali dežela gostiteljica zimske olimpijade, in nas s svojo preudarnostjo, predvsem pa strastjo in ugledom, pripeljal tako blizu zgodovinskemu dogodku, da nam ni treba le sanjariti, ampak lahko odločno upamo na trenutek, ko se bo njegova vizija uresničila. Vodilnih funkcij se ni loteval z napuhom in aroganco niti se z njih ni dvigal nad drugače misleče, temveč je svoje ideje upravičeval z argumenti in športnim duhom, ki nas spodbuja k delu za skupno dobro.
Odlično se je kosal z ozkoglednimi nasprotniki, četudi so se na vsak način trudili razvrednotiti njegovo poslanstvo predsednikovanja. Zelo suveren je bil v funkciji predsednika Programskega sveta RTV SLO, kjer je pometal s predsodki in navduševal z obvladovanjem pravniških načel. Bil je bister, duhovit in zavzet gospod, eden tistih, za katere v uličnem žargonu pravijo, da jih ne delajo več. Zdaj se je odpravil na najdaljši maraton, ko nam bo na zvezdnem nebu risal zlate olimpijske kroge in nas opozarjal, da je najpomembneje postati in ostati človek.
