Slovo magične igralke (Suzy)
Le tri mesece pred 90. rojstnim dnem se je za vedno poslovila Maggie Smith, ki si je kariero začela ustvarjati že pri sedemnajstih, ko je prvič stopila na odrske deske. Tam jo je opazil Laurence Olivier, ki jo je povabil k Narodnemu gledališču, leta 1956 je profesionalno debitirala tudi na Broadwayu. Konec šestdesetih je navdušila z glavno vlogo v filmu Zlata leta gospodične Brodie, za katero je dobila oskarja, leta 1979 še za stransko v filmu California Suite.
V osemdesetih je za vlogo v filmu Soba z razgledom prejela bafto in zlati globus, navdušila je v biografski igri Virginia, v kateri je igrala Virginio Woolf, in filmu Čaj z Mussolinijem ter v devetdesetih letih dvakrat plesala kot mati prednica v Nune pojejo. Ves ta čas je vztrajno ustvarjala v gledališču, a njeno filmsko življenje se je za vedno spremenilo, ko je na začetku novega tisočletja sprejela vlogo profesorice McHudurre v seriji filmov o Harryju Potterju. Da bi jo upodobila prav ona, si je zaželela sama avtorica otroških uspešnic J. K. Rowling.
Večina filmov in nadaljevank, ki so sledili, so bili zelo uspešni. Starejša je postajala, bolj je bila zaželena. Kot matriarhinja družine Crawley v nadaljevanki (in dveh filmih) Downton Abbey je postala ikonična, saj je z dobršno mero sarkazma poskrbela za nepozaben lik, ki bo ostal večen. Gledalci so pokali od smeha tudi ob njeni vlogi v filmu Eksotični hotel Marigold (in nadaljevanju), ko je igrala zategnjeno angleško vdovo.
S prvim možem, igralcem Robertom Stephensom, je imela sinova Chrisa in Tobyja, po razvezi se je v drugo leta 1975 poročila z dramatikom Alanom Beverlyjem Crossom in ostala z njim vse do njegove smrti leta 1998. Za seboj zapušča več kot šestdeset filmov in več kot sedemdeset odrskih nastopov, mi pa je zagotovo ne bomo pozabili.
