Slovo »mame« pediatrične klinike

»To, da ima Pediatrična klinika v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana po odstotkih največjo izgubo, ne kaže na to, da je pri nas vse narobe. Gre le za to, da naši bolni otroci dobijo vse tisto, kar potrebujejo za uspešno zdravljenje in ozdravitev. Sistem financiranja pa temu ne sledi. Ali si predstavljate, da bi oktobra, ko izpolnimo letni načrt, zaprli vrata in rekli, da ne moremo več sprejemati novih pacientov?«

Tako je zrasla

Od mladih nog je v njej tlela želja po prostovoljstvu in pomoči ljudem. »Moji starši so bili zelo delavni in obe hčerki so tako vzgajali – vse narediti takoj, nikoli odlašati. V šoli sva morali imeti najboljše ocene, pomagati sva morali doma, potem pa sem pri dvanajstih letih začela trenirati košarko, tekla sem na smučeh in podobno. Šport mi je vzbudil tudi željo po napredku. Moj oče je bil zelo družbeno-politično dejaven in je ves čas delal družbeno koristne stvari. Ob tem sem zrasla in bila vedno precej dejavna, zaradi česar so me potem vabili od ene dejavnosti k drugi.«
V devetdesetih letih se je pognala v boj za ustanovitev Pediatrične klinike. Bil je naporen in dolgotrajen, pod noge pa je dobila veliko polen. »Pri zdravnikih se ve, katera specializacija je najpomembnejša. Tudi sami povedo, da so pediatri povsem na repu te lestvice. 'Če ni bil dober za kirurga, bo pa pediater.' Takšne šale krožijo, a veliko pediatrov si je ta poklic izbralo, ker si želijo zdraviti bolne otroke. In ker se niso vsi strinjali, da potrebujemo novo bolnišnico, je bilo toliko polen.« In prav zato, ker delajo z otroki, so morda bolj sočutni, ne nastopajo dovolj glasno in ne udarijo po mizi, tako kot morda kirurgi.

Solze, bolečina in – knjiga!

Zamer ne drži v sebi, pravi. »Veliko grdih stvari se je zgodilo, na koncu sem bila celo kazensko ovadena. Vem, zakaj. Utišati me je bilo treba. Spomnim se tudi, da me je minister poklical k sebi in mi rekel: »'Če ne boste vi in vaša civilna družba nehali opozarjati, naj ne manjšajo in krčijo, ne bomo gradili Pediatrične klinike!' Komaj sem verjela svojim ušesom, a tako je bilo.« Zaradi vsega hudega je Biserka takrat zbolela, saj pravi, da jo je takšno ravnanje in napadanje globoko prizadelo. »Ovadbo so potem tudi ovrgli, a rane so ostale, tudi moje težave s hrbtenico so se stopnjevale. Če ne bi imela družine in dveh zelo dobrih prijateljic, ne vem, ali bi preživela. Tako hudo je bilo.«
Nekaj časa je imela bolniški dopust, nato je bila polovično upokojena, takrat je napisala knjigo. »Opisala sem vse, kar se je dogajalo med nastajanjem Pediatrične klinike, vse dobre stvari, pritiske, neprimerne dogodke in ravnanja. Čisto vse sem popisala na tisoč straneh. In ko sem dala to iz sebe, mi je z ramen padla gromozanska skala.« Zaradi vseh ljudi, ki so darovali svoj čas, trud in denar ter ji pomagali zbrati na tisoče medvedkov (katerih končnega števila še danes ne pozna), se je odločila, da tega ne bo objavila. »Ampak imam shranjeno,« se nasmehne.

Optimizem in 'razkošje' za starše

»Seveda sem optimistka,« prikima, »če ne bi bila, me ne bi bilo tu. S težkimi mukami smo dobili Pediatrično kliniko. Ni tako, kot smo si želeli, ker je bilo toliko slovenske 'fovšije', metanja polen pod noge, neresničnih informacij v javnosti, češ da želimo prerazkošno kliniko. Zaradi tega smo imeli več kot osem revizij, površina načrtovane klinike pa se je manjšala.« Zdaj ko odhaja, pušča za seboj stavbo, ki pa ima še vedno veliko težav, ker so se načrti med gradnjo tako pogosto spreminjali. »Še vedno nimamo združenih specialnih laboratorijev, zato moramo zbrane vzorce krvi enkrat na uro odpeljati na Vrazov trg. Kar seveda vse podaljša. Poleg tega potrebujemo mikrometode, ker otrokom seveda vzamemo manj krvi. Prav tako nimamo intenzivne terapije za internistične pediatrične paciente. Tretja težava je sobivanje. Obtožili so nas, da načrtujemo razkošne apartmaje, a smo želeli le, da bi lahko mama spala ob otroku na normalni postelji. Namesto teh smo dobili le ležalnike. V sobi z dvema posteljama ne more biti dveh ležalnikov, pač pa le eden. Drugi starš, ki ostane ob svojem otroku, mora spati na stolu. Zato pravim, da je ta investicija nedokončana, dokler tega ne uredijo. Mame novorojenčkov nimajo ob njih niti ležalnikov.« V novem urgentnem centru tudi ni predvidenega prostora za pediatrični oddelek, saj pričakujejo, da bodo za otroke pač poskrbeli v Pediatrični kliniki. »Pa smo spet na začetku.«

Če bi bila ministrica …

V Ženski vladi priloge Ona je bila ministrica za zdravje in takrat zastavljen program je še danes aktualen. »Velika zagovornica javnega zdravstva sem. Nisem proti zasebnikom, naj bodo, kjer javni zavodi ne zmorejo vsega. Postopke dogovarjanja in financiranja o programih, ki jih izvaja določena dejavnost ali bolnišnica, je treba temeljito spremeniti. Imamo tudi zelo staro zakonodajo in sistem nagrajevanja. A se ne da narediti skoraj ničesar. Naša politika je tako nezrela, da spremembe zelo težko speljemo, ker je vsak glasnejši, pomembnejši in ima boljše zamisli. Seveda pa obstajajo tudi ljudje, ki si sprememb sploh ne želijo. Predvsem pa bi za tako odličen nivo zdravljenja, kot ga imamo, takoj potrebovali večjo prispevno stopnjo za zdravstvo.«

Srebrna nit

Zadnjih dvajset let je tako intenzivno delala, da je povsem izčrpana, pravi. »Poznate tisto šalo: Umrl je javni uslužbenec, do pogreba leži v pisarni? Tega si zase ne želim,« se nasmehne. »Tako bom zdaj trikrat tedensko hodila v službo in poskušala do upokojitve porabiti redni letni dopust. Ostala dva dneva pa sem že v svoji novi službi in pridno pazim vnučko Leni,« se široko nasmehne.
Njen prvi večji projekt je bil posvetni materinski dom v Sloveniji, drugi Pediatrična klinika, tretji pa civilno združenje Srebrna nit. »Vedno sem govorila, da moramo poskrbeti še za dober dom za upokojence, da se bomo lahko v njem vsi skupaj luštno imeli. Aprila si bom na Nizozemskem ogledala vas za dementne ljudi. Tudi moja mama ima to bolezen in želim si, da bi imeli to tudi pri nas.« Ljubljanski župan jim je obljubil lokacijo, če bo država vas zgradila. »Želimo, da se stvari, ki se lahko, spreminjajo takoj,« pravi. »Povsod nisem priljubljena, ker nimam dlake na jeziku in vse povem po pravici. Zdaj, ko je moja mama v domu za ostarele, pišem dolge sezname predlogov izboljšav, a vse vidijo kot napad nase in te zavrnejo, češ da je vse urejeno, potem pa ob naslednjem obisku spet gledaš slabo prakso, ki naj je ne bi bilo... Tudi starostniki so ljudje, ki potrebujejo pomoč, prijazno besedo in veliko sočutja. Zelo veliko je odvisno od direktorjev domov za starejše in seveda lastnikov. Ko ne bo več takšnega pomanjkanja prostih mest v domovih, bo mogoče kaj bolje. Tudi osebja je premalo. Vsa moja opozorila pa so le izzivi za izboljšanje, ne graje!«

Pobegla ženin in nevesta

Prejšnji teden ji je nevrokirurginja sporočila neprijetne novice. Stresno življenje in trdo delo sta privedla do težav s hrbtenico, ki se ne nameravajo končati. Rada bi šla kot upokojenka v hribe, se ukvarjala z vnuki in delala na vrtu. »Nimam časa,« skomigne z rameni, ko jo vprašam, ali skrbi zase. »Ampak ga bom kmalu imela, tudi za potovanja.« Njena najljubša dogodivščina se je zgodila pred več kot 10 leti, ko se je odpravila v Sirijo in Jordanijo. Na pot je šla s skupino ljudi v kombiju, brez strahu in zadržkov. »Ko danes gledam vojno v Siriji in se spomnim, kje smo potovali, mi je zelo hudo.«
K sreči je družina njene dejavnosti vedno razumela in in jih podpirala, sama pa se je vedno trudila, da ni bil nihče prikrajšan. »Z možem sva se spoznala, ko sem bila še v gimnaziji,« se nasmehne. »Bila sem zelo mlada in moja mama je bila vsa iz sebe. Ker je sedem let starejši od mene, se ji je to zdelo nezaslišano. Zato sva čez leto dni naznanila, da se bova kar poročila – čez 14 dni, sredi decembra, med dvema izpitoma. Imela sva ravno toliko časa, da sva šla za dva dneva v Portorož na poročno potovanje. Tega je zdaj že 45 let.« Ker je bilo vse prehitro, ni imela dekliščine, zato si jo je privoščila šele pred sedmimi leti, ko jo je navdihnila hčerkina. »Ravno na pustni torek, ki je bil na 8. marec,« se smeji. »Mislim, da se še nikoli v življenju nisem tako zabavala. Naša generacija nima tega občutka, ki ga imajo mlajše. Da je dobro iti ven, se zabavati, smejati, čeprav ni vse pospravljeno in narejeno. Delo včasih tudi počaka.« Morda bo zdaj, ko bo na klopci, ki jo je dala postaviti ob svoje polje sivke, sončnic in ajde, našla več časa zase. Delo bo zagotovo počakalo.