Slovo velikega izpričevalca resnice

Rodil se je 26. avgusta 1913 v slovenski družini v Trstu, kjer je konec letošnjega maja tudi odšel s tega sveta. V življenju je izkusil tri totalitarizme 20. stoletja – fašizem, nacizem in komunizem. Že v otroških letih je bil Boris Pahor priča dvigu nacionalistične ideologije, tudi fašističnemu požigu Narodnega doma v Trstu.

O nasilju nad slovenščino je pisal tudi v črtici Metulj na obešalniku, v kateri fašistični učitelj malo Julko obesi za kite na kavelj obešalnika, ker je govorila slovensko.

Začel je hoditi v slovensko osnovno šolo, a ko so jih odpravili, je šolanje nadaljeval v italijanščini. V Kopru je obiskoval klasično gimnazijo, v Gorici pa študiral teologijo, kar je sicer opustil in se pozneje posvetil študiju italijanske književnosti v Padovi.

Že v času študija se je zavzemal za slovenski knjižni jezik, saj je bila raba slovenščine takrat v Julijski krajini prepovedana, celo v zasebni rabi. Bil je priča grozovitemu zlu kot taboriščnik in celo novim krivicam v Jugoslaviji. Leta 1952 se je poročil z Radoslavo Premrl, sestro slovenskega protifašističnega borca in narodnega heroja Janka Premrla - Vojka.

Njegovo delo je doživelo preporod in pritegnilo dolgo zasluženo pozornost šele v zadnjih nekaj desetletjih, ko se kljub častitljivi starosti ni umaknil, pač pa je še vedno pisal, javno nastopal in opozarjal na vse, kar je v življenju videl in prestal, da ne bi nikoli pozabili, da se zgodovina zelo rada ponavlja in da se samo mi lahko odločimo, da zlu rečemo ne. Želel je, da bi prihajajoče generacije vnaprej prepoznale pasti družbe in življenja ter uspešno gradile prihodnost, ki bi bila boljša za vse.

Bil je dobitnik številnih priznanj, med njimi Prešernove nagrade, častnega znaka svobode Republike Slovenije in francoskega reda legije časti. Morda je še najbolj simbolno, da smo ga v javnosti nazadnje videli, ko je bil priča zadoščenju Slovencev v Italiji in vrnitvi Narodnega doma, saj ga je spomin na ognjene zublje, ki so sovražno požirali simbol slovenske kulture, preganjal vse življenje.

Boris leta 1958, ko je bil profesor italijanske književnosti na slovenski srednji šoli v Trstu in častni podpredsednik Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur.

»Boris si je do konca želel samo eno – živeti,« je dan po njegovi smrti za Delo povedala Vera Radić, njegova pomočnica, prijateljica, bralka, tajnica, gospodinja, sopotnica v zadnjih petih letih njegovega življenja, ki je bila do zadnjega vse, kar je potreboval. Za njuno srečanje je poskrbela usoda. »Vse se zgodi z razlogom. Vedno mi je govoril, da je njegovo življenje v mojih rokah. Tako skromen človek se redko rodi,« je dejala.

Hvala, gospod Pahor, za vso modrost, izkušnje in nepozabna pričevanja.