Spomini Andreja Šifrerja: Sanjal sem gramofon in ga dobil
Andrej Šifrer, ki je v minulih dneh prejel zlato piščal za življenjsko delo, ostaja energičen, poln zagona in upanja, da mu bo prihodnost prinesla lepo število nastopov, projektov in novih prijateljstev. Lani je v velikem slogu obeležil okrogli jubilej, letos pa je ob prvem maju nazdravil 71 letom življenja, o katerem pravi, da je polno presenečenj in lepih spominov.
»Verjela je vame. Dejala je: 'Nočem biti tvoja ograja, rada bi bila tvoj most.'«
»Včasih začutim, da so telesni materiali malce utrujeni, zato si vsak teden privoščim masažo telesa. Ta mi zelo pomaga. Prav tako mi pomaga tenis, ki ga igram vsak teden. Moja notranja moč pa je neusahljiva in neuničljiva, z njo živim že vse življenje. Tega sem vajen in moram priznati, da zelo strastno živim. Pravzaprav vse, kar počnem, počnem s strastjo,« nam zaupa ponosni nagrajenec, ki pravi, da sicer res nima časa gledati nazaj, a se je moral lani, ko je pripravljal razstavo o svoji glasbeni poti in dosežkih, vrniti v preteklost.
Očetu je šel na živce
Zakopal se je v škatle in fascikle, ob tem pa so ga preplavljali različni spomin iz otroštva. Da je glasba njegova velika strast, je začutil že kot fantič, a sprva odobravanja ni bilo. »Očetu Francu sem šel blazno na živce, saj sem ves čas pel in brundal. Priznati moram, da je z vsem nasprotovanjem pripomogel k temu, da sem postal glasbenik. Spomnim se dne, ko je šel zadnjič v službo. Šel je mimo moje postelje, imel je namreč navado, da me je vedno pokril, jaz pa sem mu rekel, da sem sanjal, da smo dobili gramofon. Pa mi je dejal, da se mi je očitno čisto zmešalo,« se smeji ob spominih. »V službi je ob odhodu v pokoj tisti dan v dar prejel gramofon. Mojega, tistega, ki sem ga sanjal! To je bilo moje svetišče. Oče je torej nehote pripomogel k temu, da sem postal glasbenik,« nam zaupa Andrej.
Največja oboževalka
Pove pa nam tudi o čudoviti ženski, ki je imela nanj velik vpliv. V njegovi dnevni sobi visi velika slika ljubljene mame Pavle, ki jo je naslikala slikarka Dora Plestenjak. Andreju se ob pogledu nanjo orosijo oči, saj je bila Pavla njegova prva in največja oboževalka. »Ko sva šla s prijateljem pri dvajsetih letih štopat v Anglijo, je bil oče ves na trnih, bal se je za moje življenje, mama pa mi je dejala, da jo prav tako skrbi kot očeta, a me je vseskozi bodrila, da sem spoznaval tuje kraje, nove ljudi in se učil tujih jezikov. Verjela je vame. Takrat mi je dejala: 'Nočem biti tvoja ograja, rada bi bila tvoj most',« se njenih besed spominja glasbenik, ki ponosno poudari, da ima po mami svojo značilno hudomušnost.
