SPOMINI
Spomini na drugačne zime: naj spet zapade pol metra snega! (Suzy)
Čeprav se veselimo vsako zimo, ko zapade sneg, je povsem pobeljena pokrajina vsepovsod po državi le še spomin.
Odpri galerijo
David Urankar z družino.
Zbujamo se v mrzla jutra, vendar marsikje o snegu ni ne duha ne sluha. Vsaj v času zimskih počitnic, ki so nekoč veljale za pravo doživetje med šolarji, bi se razveselili več pravega kot umetnega snega na smučiščih.
Kako se drugačnih časov, ko je zima znala pokazati svojo moč, mladina pa je ustvarjala nepozabne spomine, spominjajo znani Slovenci?
David Urankar se z velikim nasmehom spominja užitkov na snegu. »Na sosedovem klancu smo se med jablano in hruško smučali in sankali, teptali sneg in gradili igluje ter v šoli kravžljali živce učiteljem s snežnimi bitkami in kepanjem.« Z ženo Ajdo sta velika ljubitelja zime. »Trudiva se, da bi tudi najina sinova uživala v zasneženi pokrajini. Zato gremo vsako zimo za počitnice in kakšen konec tedna v sosednjo Avstrijo, kjer s snegom še ni težav, in res uživamo.«
Klemen Bučan je prve smuči zlomil pri komaj štirih letih. »Zimske počitnice sem vedno bolj nestrpno čakal kot poletne, saj sem šel takrat s starši za en teden na Roglo. Tam sem spoznal odlično ekipo in obiskalo me je celo nekaj prijateljev z Gorenjske. To je bilo nepozabno doživetje, tako na smučišču kot zvečer v hotelski diskoteki. Nikoli ne bom pozabil, kako smo se vozili kar po gozdu na Jurgovem in divje deskali na snegu. Tega je bilo vedno obilo, tudi meter in pol. Če ga je bilo le kakšnih 70 centimetrov, je bilo to malo. Danes denimo lahko o takšni količini le sanjamo.«
»Ko nisi več v osnovni šoli, ti občutki kar nekako izginejo. Spomini iz osnovne šole so čudoviti, takrat smo imeli sneg povsod in več mesecev zapored. Z očetom in mamo sem takrat redno obiskoval smučišče Vogel, kjer smo resnično uživali,« pravi Dejan Dogaja. »Pogrešam čase, ko je bilo veliko snega in zimskega vzdušja, saj se mi zdi, da se takrat čas nekako ustavi. Na cesti namreč ni toliko ljudi, kar prispeva k zimski idili. Želim si, da bi moji otroci nekega dne doživeli zimo z vsaj pol metra snega pred hišo,« je iskren.
Tanja Žagar se z velikim nasmehom spominja zim, ko je bila deklica. »Mama in oče nista smučala, a smo se po strminah spuščali s sankami, se kepali, gradili snežake in igluje. Spomnim se neizmernega veselja, ko sem se kot otrok zbudila in zagledala snežinke. Ko je zapadel prvi sneg, smo bili v trenutku vsi otroci zunaj. Sicer smo bili v času otroštva tako ali tako nenehno zunaj, ne glede na letni čas,« se zasmeji. Zaupa nam še zimsko anekdoto, ko je v osnovni šoli v Logatcu poučevala pevski zbor. »Zapadel je sneg in z učenci smo se kepali pred šolo. V nekem trenutku sem padla in si strgala hlače, učenci so se tako smejali, da so se držali za trebuhe. Jaz tudi,« se namuzne.
Darja Gajšek si želi, da bi se zima s pol metra snega še kdaj ponovila. »Otroci smo naredili sankališča in skakalnice za smučarske skoke, To je bil čas, ko smo bili zelo povezani in se starši niso obremenjevali, če nas ni bilo ves dan domov. Vedeli so, da smo skupaj na hribu. Prišlo je tudi do zloma kakšne roke ali noge. Moje kosti so jo na srečo odnesle brez poškodb. To je bil res lep in radosten čas,« se spominja. Zdaj, ko je snega le še za vzorec, se njena hči Ema iskreno veseli vsake snežinke. »Če ga le ostane dovolj do popoldneva, se takoj po prihodu iz šole zapodi na zelenico in sosednji hrib. Smučarji nismo, a radi izkoristimo trenutke za sankanje in postavljanje snežaka,« doda.
