Sporočilo ob koncu tedna …
V srcu noči, kjer tišina nosi težo neizrečenih besed in skritih misli, stopam po poti, ki jo osvetljujejo le bežni odsevi Lune. Senca teme se vije okoli mene kot tančica skrivnosti, obdaja me in nas izziva, da pogledamo vase in se zazremo v svoje oči. Tam, kjer je najgloblja senca, se skrivajo odgovori na vprašanja, ki smo jih predolgo odrivali. Soočenje. V temni globini svoje duše srečujemo sebe – vse tiste dele, ki smo jih zakopali globoko v temo. Vsaka brazgotina pripoveduje svojo zgodbo, vsak strah šepeče svojo resnico. A skozi te zlomljene dele nas se prebija nekaj drugega – nekaj, kar kljubuje vsem sencam. Nekaj, kar kliče po svetlobi.
In potem, ko pogledaš dlje od vsega, kar je bolelo, razkriješ svetlobo, ki je bila ves čas tu. Svetlobo, ki se ne boji teme, ker je del nje. Ta svetloba se počasi, a vztrajno širi in osvetljuje pot k našemu srcu. Osvetljuje vsak kotiček, ki smo ga skrivali pred svetom in seboj. Ljubezen. Ljubezen do sebe, ki je kot tiho seme čakalo na svoj trenutek. Čakalo je, da prepoznamo, da ljubezen ni samo svetloba, ampak tudi senca, ki jo ta svetloba meče.
Vse je prav, tako kot mora biti
V tej prepletenosti je resnica – vse je prav, tako kot mora biti. Vsak padec, vsaka solza, nasmeh in pesem. Negujmo to seme v svoji duši, s sprejemanjem, z nežnostjo, zavedanjem, da naša vrednost ni definirana z zunanjimi glasovi, ampak z notranjim šepetom, ki pravi: 'Tu si. Dovolj si. Ljubljen si.' In skozi to negovanje se prebuja novo upanje. Žarek svetlobe prodre skozi najtemnejšo noč kot obljuba, da za vsakim zlomljenim delom pride nova celovitost. Da vsaka brazgotina na duši govori o moči, da ljubezen do sebe ni enostavna pot, a je tista prava.
Zaupajmo, da se vse odvija, kot se mora. Da je vsak trenutek popoln, tudi če včasih prinaša temo. Ker vemo, da ta tema ni konec, ampak začetek. In v tem zaupanju, v tej veri stojimo na robu noči, pozdravljamo jutranjo zarjo, ki se počasi prebuja. Svetloba, ki razkriva pot – pot k srcu, pot k sebi. Pot, kjer ljubezen do sebe sije najmočneje, tako kot sonce, ki se končno prebije skozi dolgotrajne oblake.
