Sporočilo ob koncu tedna …(Suzy)

V trenutkih tišine je čas, da se ustavimo in prisluhnemo svoji duši. Svet okoli nas se vrti naprej, a v tišini, ki jo najdemo v sebi, se razkriva resnica. Ta je večna, vedno prisotna in čaka, da jo odkrijemo. Vabi nas, da se povežemo z njo skozi sočutje – do drugih in predvsem do sebe. Vse, kar smo doživeli, vsi koraki, ki smo jih naredili, zdaj prihajajo na dan in se razkrivajo v vsej svoji polnosti. Ali se zavedate, kje ste ta trenutek? Kaj čutite globoko v sebi?

Vsak korak, vsak izdih in vsak trenutek, ki smo ga preživeli, so drobci mozaika, ki sestavljajo sliko našega življenja. Ko stopimo nazaj in pogledamo to sliko, morda prvič uvidimo, kako se vse prepleta, kako vsako dejanje, misel, vsako občutje nosi s seboj posledice, ki so zdaj vidne. Kje ste zdaj na tej poti? Ali je pot, ki ste jo izbrali, skladna s tistim, kar ste v resnici? Je srce mirno ali je polno vprašanj in neizrečenih misli? Sočutje, ki ga čutite, je most med tem, kar ste bili, in tem, kar postajate. To sočutje ni zgolj milost za druge, temveč tudi globoka naklonjenost do sebe – za vse napake, dvome, vse poti, ki niso vedno vodile do cilja. Toda te stranpoti so bile potrebne. Brez njih ne bi bili to, kar ste danes. Vse, kar je bilo skrito, prihaja na dan. Odkritja so kot sončni žarki, ki razpršijo meglo in nam omogočijo, da vidimo resnico, nepopačeno in jasnejšo kot kdajkoli prej. Vse to nas vrača k vprašanju, kako naprej. Resnica je, da so vse posledice naših dejanj in misli zdaj tu. Čutimo jih v sebi in odnosih z drugimi. Če je srce težko, je to zato, ker nosi bremena preteklosti, ki čakajo na odpuščanje. Če je srce lahko, je odpustilo tisto, kar ni več potrebno, kar nam ne služi več. Toda ne glede na to, kaj čutimo, nas vsaka izkušnja uči. Vsaka izkušnja nas vodi bliže k tistemu, kar je resnično. Ko se povežemo s to resnico, postane jasno, da vse, kar potrebujemo, že nosimo v sebi.