Sporočilo ob koncu tedna … (Suzy)

Prišli smo do točke, ko se sprašujemo, kaj je res in kaj ni. Je pot, na kateri smo, prava ali ne? Je odnos, kar nam je namenjeno? Je to res služba, ki nas izpolnjuje? Svet okoli nas drvi naprej, a srce nas opominja, da je čas, ko se ustavimo, razmislimo, predvsem pa začutimo.

Ni treba slediti zunanjemu ritmu. Včasih moramo stopiti korak nazaj, zapreti oči in začutiti utrip v sebi ter biti sami svoj navdih. Ta trenutek, ta tihi prostor, kjer se stikamo s svojo bitjo, je prostor resnice. Je prostor, kjer se ljubezen zares rodi in neguje. Ljubezen ni vedno tisto, kar pričakujemo. Včasih ne prinaša viharnih sprememb ali novih začetkov. Ljubezen duš je globoka, tiha sila, ki presega prostor in čas. Je nevidna nit, ki povezuje naša srca z najvišjim bistvom, z esenco tega, kar smo. Je čista svetloba, neomejena z omejitvami telesa ali uma.

Ko srečamo dušo, ki jo poznamo onkraj tega življenja, je to, kot bi prepoznali del sebe, ki smo ga dolgo iskali. V teh trenutkih se zdi, da svet utihne, vse, kar ostane, je preprosta resnica – ljubezen, ki ni pogojena z nobenimi zunanjimi okoliščinami, ker je to ljubezen, ki je brezmejna. Ta ne zahteva, ne sili, ne pričakuje. Je tiho sožitje dveh bitij, ki se prepoznata v globinah in soustvarjata svetlobo, ki gre onkraj besed.

In zdaj? Zdaj nas uči drugačno lekcijo. Uči nas potrpežljivosti. Zdaj ni čas za velike premike naprej, ampak za nežno bilanco tega, kar je bilo. Poglejmo vase, prečistimo svoja čustva, spustimo težo starih zgodb in si dovolimo prepoznati tisto, kar srce še nosi v sebi. Odnos do sebe in drugih, sočutje, ki ga kažemo v drobnih vsakdanjih trenutkih, ustvarja mrežo luči, ki je vse močnejša, kadar je podprta z iskreno povezanostjo. Morda še ne vidimo vsega, morda še ne čutimo celotnega navdiha, a ne skrbimo, kajti vse prihaja ob svojem času. Zdaj je čas za zorenje, za notranje pogovore s seboj, za vpogled v to, kdo smo in kako se želimo razvijati.