Sporočilo ob koncu tedna … (Suzy)
Vse mineva. Vse umira. Tako kot listi počasi padajo z dreves v jesenski megli, tako tudi vaš stari jaz počasi odhaja. Stare zgodbe, prepričanja, vzorci, ki so vas nekoč oblikovali, so zdaj pripravljeni, da jih spustite. To je naraven ciklus – tako kot v naravi tudi v vas nekaj umira, da naredi prostor za novo rojstvo.
V tem trenutku, ko se svet okoli vas morda zdi kaotičen ali zmeden, vas življenje poziva, da se poglobite vase. Da gradite vez s seboj, trdno, neuničljivo povezavo, ki presega minljivost zunanjih stvari. To je odnos, ki se rojeva iz ljubezni do sebe, do svoje biti, iz sočutja do vseh vaših ran in napak, iz sprejemanja, da je prav vsak del vaše poti imel svoj namen. V tem prehodu ni ničesar, česar bi se morali bati. Umiranje starega prinaša prostor za nov dih, novo luč. In ta svetloba, ki se zdaj poraja v vas, je močnejša, jasnejša. To je svetloba vaše duše, ki jo negujete z vsakim trenutkom, ko si dovolite prisluhniti svojim najglobljim potrebam in željam.
Gradite vez s seboj
Zdaj je čas, da začnete graditi na tem, kar ste zares, ne na tem, kar mislite, da bi morali biti za druge ali kar je zunanji svet pričakoval od vas. Gradite vez s seboj, ki vas bo vodila skozi vsak vihar in spremembo. To je vaša notranja moč, vaše središče, kamor se boste vedno lahko vrnili. Vse mineva, vse umira. Tudi vaš stari jaz. Toda v tem minljivem svetu raste nekaj večnega – vaša vez s seboj. In vizija, ki jo nosimo v sebi, je kozmični dar. A da bi se lahko zares odprli in žareli v njenem polnem sijaju, moramo najprej prisluhniti tihi melodiji srca.
Uglasimo se s seboj, ne hitimo v akcijo. Zdaj se duša hrani z ljubeznijo, zdaj tišina postane modrost. Skozi sočutje do sebe tkemo mostove do drugih, kajti tako se rojeva svetloba, ki nas vse povezuje. Naj bo to vikend, ko se upočasnimo, se poglobimo v srce in si dovolimo preprosto biti. Svetloba, ki jo nosimo, se širi s tihim šepetom. Hodimo skupaj, povezani v mrežo ljubezni.