Sreča nima materialne komponente

Veliko nam je dal, zato ne preseneča, da je postal Slovenski podjetnik leta 2019. Naziv so mu, kot so zapisali, podelili zaradi izjemnega prispevka k slovenskemu podjetništvu, izkazane inovativnosti in kreativnosti ter zavezanosti podjetniški etiki in morali. Ob sprejemu v hotelu Jama v Postojnski jami mu najprej čestitam, a se mi zelo skromno zahvali. »To nagrado sem razumel kot priznanje vsem slovenskim podjetnikom, da s tem, ko delamo in smo zgled družbi, puščamo močno sled predvsem mladim.« Med drugim so v obrazložitvi za nagrado navedli, da ima Marjan pri poslovanju več dobrih odločitev kot napak.

Ob tem podatku se najprej nekoliko nasmehne, nato pa reče: »Verjetno bo držalo, ker so rezultati dela nadpovprečni. Je pa res, da napak ne delaš takrat, ko si previden, ko imaš čudovite sodelavce, ko preprosto nisi lakomen, ampak delaš s srcem nekaj, v kar verjameš. Če delaš le za denar, potem se ti zelo hitro zgodi, da ta postane tvoj največji sovražnik.« Zato pri vseh odločitvah vedno sledi srcu. »Ne gre drugače, saj bi se sicer naveličal. Projekti so vedno del mene. Tak je moj življenjski slog. Zato sem dober tam, kjer sem. Tam, kjer me ni, pa te energije niti ni čutiti,« se nasmehne. Čeprav v njegovem podjetju dela kar 400 ljudi, ti niso samo številka – ob moji navzočnosti je receptorja vprašal tudi po počutju.

»Saj v družini vsakega poznaš in vprašaš, kako je, in mi smo ena velika družina. Vendarle delujemo v turizmu, kjer so naš nasmeh, dobra volja in ustrežljivost tisto, kar vsi pričakujemo, ko smo turisti. Turizem je zelo preprost: samo postavimo se v kožo tistega, ki je nasproti nas, pa razumemo, kaj moramo narediti.« Zaposlenim bo v kratkem izplačal tudi najvišji regres pri nas. »Na to sem sila ponosen, ker je šlo za projekt Kluba slovenskih podjetnikov (SBC), ki mu predsedujem že šesto leto. Vesel sem, da smo se z vlado našli pri regresu. Zdaj se morajo izkazati vsi podjetniki, ki to lahko dajo. Po eni strani govorijo, kako bi bilo to lepo, potem ko imajo možnost, pa tega ne naredijo. To je zame že na polju dvoličnosti.«

Vedno v stiku z naravo

Medtem ko mi razkaže notranjost skrbno opremljenega hotela, kjer je na vsakem koraku opaziti čut za umetnost, razkrije tudi, da zaposlenim za dobro opravljeno delo izplačujejo mesečne stimulacije, predvsem pa ni prekarništva, saj je varnost delovnih mest zaposlenih na prvem mestu. »S tem delaš na pripadnosti ljudi. V službah preživimo, če odmislimo spanje, več kot polovico svojega življenja. Ali se boš ti v službi dobro počutil ali ne, ni stvar posameznika, ampak stvar kulture podjetja in vodij, ki jo lahko kot posameznik razvijaš.«

Ko je pred devetimi leti prevzel vodenje Postojnske jame, so bila med zaposlenimi številna nesoglasja. »Takrat sem jim rekel, da vsi jemo iz istega korita. Najbolj sem žalosten, če zaznam slabo voljo, nestrinjanje s čim ali nespoštljivost do kateregakoli dela. Glejte, tukaj ni pomembnih ali nepomembnih ljudi, vsi smo vsi zelo pomembni. Od tistega fanta, ki vas je spustil na parkirišče, do strežnega osebja. Zdaj nas bo konec koncev postregel receptor, ker želi, da ste zadovoljni. Saj nam ne piše na čelu, kaj delamo,« se nasmehne. Vsi projekti, ki se jih loti, obrodijo sadove, a sam ne išče novih priložnosti, ampak, kot pove, one pridejo k njemu. »Morda jih znam boljše prepoznati kot drugi. Je pa to zmeraj nekaj, kar ima stik z naravo. Po navadi grem tja, kjer je lepa narava, kjer me nekaj pomirja, kjer je čutiti dobre energije.«


Svoj velik, a srčen projekt je letos zaključil na Jezerskem – Vilo Planinka je prenovil v petzvezdični hotel. »Ko se sprehajaš v naravi, najdeš marsikaj. Na Jezersko smo šli zato, ker sem se v tistem ‘nikakvem’ zapuščenem trizvezdičnem hotelu neverjetno dobro počutil. Nakar smo ugotovili, da so tam zelo močne energijske točke.« Ob tem še prizna: »Težko me boste videli tam, kjer ni energije. Bolj redko sem v Ljubljani, v Piranu ali na Bledu. Zato še vedno živim na vasi v Postojni, mir cenim.« Narava je namreč tista, h kateri se vedno znova vrača. »Ona je pravzaprav bistvo, zakaj smo na tem svetu. Moramo jo čuvati, dati našim zanamcem še v boljšem stanju. Predstavljajte si, kako bi bilo, če mi z jamo ne bi delali lepo. Naš slogan je: delamo samo to, kar je dobro za jamo in goste.«

Denarja ne moreš jesti

Prvi mož Postojnske jame pri odkrivanju narave najbolj uživa v družbi žene Katje, izvršne direktorice marketinga Postojnske jame, ki je podjetju doprinesla marketinško odličnost. »Midva se obnašava enako tako doma kot v podjetju. Skupaj sva vse življenje, od mojega 20. leta. Sploh si ne predstavljam, kako bi lahko bilo v tem življenju drugače.« Z žarom v očeh pove: »Mislim, da sva dve telesi, ki sta razdruženi, mislita pa praktično eno. Ni lepšega. Velikokrat rečem: mož kraljuje, žena vlada,« se iskreno nasmehne. Marjan je po poklicu profesor geografije in diplomirani etnolog. »Dokler ne povem, kaj sem po izobrazbi, vsi pravijo: ‘Ti si dober ekonomist.’ Ampak jaz o tem nimam pojma. Res. Sicer znam izračunati, ampak to izračunaš tako kot pri denarnici. Če je noter denar, si lahko kaj kupiš, sicer pa se ni pametno zadolževati.«

Ob tem še potoži: »V poslovnem svetu je včasih zelo dolgočasno, ker vse poskušajo stlačiti v ‘excelove’ tabele in že vnaprej izračunajo, kako bodo uspešni, potem pa jim to ne uspe in se čudijo, zakaj ne, pa tako pametni so.« Njemu je uspelo z lastnim znanjem in tveganjem. »Vse je tako preprosto, če ne kompliciraš. Ampak dobesedno! Na stvari moraš vedno pogledati z rešljivega vidika. Če pride problem, ne iti linearno nadenj, ampak poglej levo ali desno, kje je enostavneje rešljiv.« Zato nam poda nasvet za uspeh: »Nikoli ne smete izgubiti upanja. Einstein je rekel: ‘Dajte mi vzvod in premaknem vam Luno.’ Torej je vse mogoče, le rešitev je treba poiskati. Rešitve iščem vse življenje, a žal nikoli ne bom našel vseh. Nikoli pa ne smete zlorabljati upanja in zaupanja, ki ga imate pri ljudeh in okolici.«


Ko pripomnim, da radi rečemo ‘edino upanje nam ostane’, se najprej zamisli, potem pa premišljeno razloži: »Upanje pride, če imaš ti neverjetno in srčno željo. V starih risankah Toffsy je pojoča travica zaigrala samo, če si si res želel. Tako je tudi pri poslu: resnično si moraš želeti. Ampak v tisti želji moraš paziti, kaj si želiš. Ali si želiš goro denarja ali da bi ti uspelo narediti nekaj, česar ni še nihče naredil. Ker denar je samo posledica nečesa na tej poti. Zame je v bistvu sredstvo za dosego cilja, ne more pa biti cilj. Tako težko včasih razložim ljudem, da denarja ne moreš jesti. Ko te materialne dobrine začnejo obkrožati, ko jih je preveč ali ko ti postanejo breme, pot ni pravilna. Glejte, jaz nimam jahte ali česa drugega, ne igram golfa, ampak nič mi ne manjka.«

Namesto milijonov bi morali meriti srečo

Po obhodu hotela in vseh skrivnih poti, ki so jih na ogled postavili pred nedavnim, me odpelje na Čarobni vrt hotela Jama. Kaj hitro lahko vsak, ki je v njegovi bližini, ugotovi, da je v prvi vrsti skromen človek. Ko mu omenim, da se redno uvršča na lestvico najbogatejših Slovencev, se najprej nekoliko namuzne. »To se mi zdi hecno. Računajo milijone, ampak če bi merili indeks sreče, bi videli, da denar ni veliko prispeval k temu. Dolgo me je zanimalo, zakaj je Butan po indeksu sreče dežela srečnih ljudi. Zato sva z ženo marca odšla na študijsko pot v Butan, da to srečo preučim in bi jo znal na neki način deliti. Spoznala sva tudi profesorja z univerze za srečo – malo smešno se sliši, ampak tako je. Ogromno zanimivih stvari je povedal, seveda pa sem ga vprašal, kaj po definiciji dela ta narod srečen. Rekel je, da so samo štiri načela, ki si jih moramo zapomniti. Prvo je okolje, saj so oni neverjetno spoštljivi do okolja. Zato ne bodo delali predora skozi hrib, ker gre za prevelik poseg v naravo. Pač se pelješ okrog. Drugo je kultura naroda: vse šege, običaje, spoštovanje do starejših, spoštljiv odnos ... Tretje je trajnostni razvoj – vedeti moraš, da boš to nekomu tudi zapustil, zato ne smeš uničevati naravnih virov. Četrto načelo pa je sposoben vladar. Razumel sem prva tri načela, na moje vprašanje, kako vedo, da je nekdo dober vladar, pa mi je profesor odvrnil: ‘Samo tisti, ki spoštuje prva tri načela,’« se nasmehne.


»Takrat je bila sreča razložena. In potem sem spoznal, da sem verjetno res srečen človek, ker sem danes do tega trenutka govoril o naravi, kulturi, ljudeh, skratka o vsem tem. Vidite, da sreča nima materialne komponente.« Tudi zato mu materialne stvari ne pomenijo veliko. »Živim v isti hiši, ki sem jo naredil pred 20 leti. Lepa je, ker je moj dom. Boljši avto imam zaradi varnosti, saj nimam šoferja in se zmeraj sam vozim. Veliko ljudi se čudi, da nimam šoferja. Zakaj bi ga pa imel?! Veste, težko je materialni vidik preslikati v osebno zadovoljstvo ali mir, ko greš zvečer spat. Si predstavljate, da greste spat z nesrečo materialnega pomanjkanja,« se iskreno nasmeji in mi zaupa, da se bo za zaključek delovnega dneva odpravil na bližnji hrib, saj je narava njegova najboljša učiteljica.