Suzy bere: Amor Towles: Plemič v Moskvi

Nekega poznega majskega večera je grof med posajenima palmama sedel na stolu z visokim naslonom in iznad časopisa vohunil za Italijanoma, ki sta pravkar stopila iz dvigala. Ona je bila dolgonoga, temna lepotica v dolgi, temni obleki, on pa manjši možakar v hlačah in suknjiču. Grof ni vedel, kaj ju je prineslo v Moskvo, a sta prav vsak večer hotel zapustila ob devetnajsti uri in se najbrž posvetila mestnemu nočnemu življenju. Ko sta na primer ob pet minut do sedmih stopila iz dvigala, sta se napotila naravnost do portirjevega pulta, kjer ju je Vasilij že čakal z vstopnicama za Borisa Godunova in rezervacijo za pozno večerjo. Nato sta se ustavila še pri sprejemnem pultu, kjer sta pustila ključ, ki ga je Arkadij potisnil v osmi predalček v četrti vrsti.

Plemič v Moskvi

Grof je odložil časopis, vstal, zazehal in se pretegnil. Proti vrtljivim vratom se je sprehodil kot nekdo, ki ga zanima vreme. Na zunanjih stopnicah je večerni vratar pozdravil mladi par, poklical taksi in jima pridržal vrata. Ko sta se odpeljala, se je grof zavrtel na petah in čez preddverje odšel do stopnišča. Stopal je po posamičnih stopnicah (kot mu je bilo v navadi vse od leta 1952), se povzpel do četrtega nadstropja, prečkal hodnik in se ustavil pred osmimi vrati. Z dvema prstoma je segel v žep telovnika in iz njega povlekel Ninin ključ. Nato je pogledal na levo in na desno ter vstopil. V sobi 408 ni bil že vse od zgodnjih tridesetih let – ko je Ana poskušala obuditi kariero –, a ni zapravljal časa z ocenjevanjem sprememb dekorja v mali dnevni sobi. Namesto tega je odšel naravnost v spalnico in odprl leva vrata omare. Napolnjena je bila z natanko takšnimi temnimi oblekami, kot je bila tista, ki jo je lepotica nosila tistega večera: dolžina do kolen, kratki rokavi, enobarvna. (Navsezadnje ji je takšen videz pristajal). Zaprl je njeno stran omare in odprl sosednja vrata. Tam so na obešalnikih viseli hlače, suknjiči in čepica. Izbral je par hlač v kožni barvi in zaprl vrata. V drugem predalu komode je našel bele oxford čevlje. Iz žepa je potegnil zloženo prevleko za blazino in vanjo nabasal oblačila. Vrnil se je v dnevno sobo, le za centimeter odprl vrata, se prepričal, da je hodnik prazen, in se izmuznil ven.

Šele ob zvoku zapahov je pomislil, da bi lahko vzel tudi čepico. Toda ko je prsta pomolil v žep telovnika, je zaslišal nezmotljiv zvok škripanja koles. Stopil je tri korake po hodniku in nato izginil v zvonik – takrat ko je Oleg iz sobne strežbe zavil za ovinek in pred seboj potiskal voziček.

Tistega večera je ob enajsti uri grof v Šaljapinu ob kozarčku brendija pregledoval svoj seznam opravil. Zlatniki, Baedeker, Vodnjak mladosti, hlače in srajca; šivanka in sukanec iz Marinine delavnice. Na tej točki mu je preostalo še nekaj opravil in le nekaj težje uresničljivega: obvestilo. Že od vsega začetka se je zavedal, da bo ta del načrta najtežje izvedljiv. Navsezadnje ne more poslati telegrama. Vseeno pa ni šlo za nekaj skrajno pomembnega; zato ga je bil, če ne bi šlo drugače, pripravljen tudi izpustiti.

Grof je izpraznil kozarček in bil namenjen nazaj gor, a se je, še preden je vstal s stola, pred njim s steklenico pojavil Audrius.

»Kozarček na račun hiše?«

Vse odkar je dopolnil petdeset let, se je grof izogibal alkoholu po triindvajseti uri, saj je ugotovil, da se je po poznovečernih pijačah tako kot nemirni otrok lahko prebujal ob treh ali štirih zjutraj. A bi bila zavrnitev takšne ponudbe, še posebno, ker se je natakar namučil z odpiranjem steklenice, nesramna. Zato je hvaležno sprejel kozarček, se udobno namestil na stolu in pozornost posvetil skupini Američanov, ki se je smejala na drugem koncu bara.

Ponovno so se smejali na račun nesrečnega prodajalca iz Montclaira v New Jerseyju. Po prvotnem trudu, da bi na telefon priklical vplivneže, se je v aprilu Američan začel dogovarjati za sestanke z vodilnimi birokrati vseh mogočih vej vlade. Osebno se je srečal z uradniki komisariatov za prehrano, finance, delo, izobraževanje in celo zunanje zadeve. Novinarji, ki so se zavedali, da imajo prodajni avtomati v Kremlju toliko možnosti kot portret Georga Washingtona, so osuplo spremljali razpletanje dogodkov. Webster je očeta prosil, naj mu pošlje petdeset škatel ameriških cigaret in čokoladic, s čimer je lažje prikazal delovanje stroja. Tako je prodajalca, ki si dotlej ni bil sposoben zagotoviti sestanka, nenadoma z odprtimi rokami sprejelo na stotine pisarn – in ga praznih rok poslalo domov.

»Zares sem mislil, da sem jih danes uspel prepričati,« je govoril.

Ko se je Američan soočal s podrobnostmi skorajšnjega uspeha, se grof ob tem ni mogel izogniti spominom na Richarda, ki je bil skoraj vedno tako naiven kot Webster, enako družaben in se prav tako pripravljen šaliti na svoj račun.

Grof je kozarček odložil na pult.

Zares me zanima, je pomislil. Bi bilo kaj takšnega mogoče?

Toda še preden si je grof uspel odgovoriti na vprašanje, je debelušni Američan prijateljsko pomahal nekomu v preddverju – uglednemu profesorju, ki mu je vrnil pozdrav …

Malo po polnoči je Američan poravnal račun, družabnike potrepljal po ramenih in se med žvižganjem Internacionale odvlekel po stopnicah. Na hodniku v četrtem nadstropju je nervozno poiskal ključ. Ko je za seboj zaprl vrata, se je njegova drža nekoliko zravnala in izraz streznil.

Takrat je grof prižgal luč.

Čeprav je bil Američan ob pogledu na tujca, ki je sedel na njegovem stolu, najbrž zaprepaden, ni odskočil ali zavpil.

»Oprostite,« je dejal s pijanim nasmeškom. »Najbrž sem v napačni sobi.«

»Ne,« je dejal grof. »V pravi sobi ste.«

»Če je tako, potem morate biti v napačni sobi vi …«

»Morda,« je rekel grof. »Čeprav mislim drugače.«

Američan je stopil korak naprej in si pobližje ogledal nepovabljenega gosta.

»Kaj niste vi natakar iz restavracije Bojarski?«

»Da,« je rekel grof. »Natakar sem.«

Američan je počasi prikimal. Tako torej. Gospod …?«

»Rostov. Aleksander Rostov.«

»Dobro. Gospod Rostov, ponudil bi vam pijačo, a je že zelo pozno, zgodaj zjutraj pa me čaka sestanek. Vam lahko kako pomagam?« »Da, gospod Webster. Mislim, da res. Veste, k prijatelju, ki ga morda poznate, moram v Pariz dostaviti pismo …«

Kljub pozni uri in zgodnjemu sestanku je Pudgy Webster grofu vseeno ponudil kozarec viskija.

Glede na to, da se je grof izogibal pijači po triindvajseti uri, se je po polnoči zagotovo nikoli ni dotaknil. Pravzaprav je nekoč o tej tematiki Sofii celo citiral svojega očeta, ki je trdil, da na ta način pride le do norih dejanj, nepriporočljivih stikov in kockarskih dolgov.

Ker pa se je prikradel v Američanovo sobo in ga prosil za dostavo sporočila, se mu je nenadoma posvetilo, da Humphrey Bogart ne bo sprejel zavrnitve pijače po polnoči. Pravzaprav so vsi dokazi namigovali, da Bogart najraje pije prav po polnoči – ko orkester neha igrati, ko se barski stolčki izpraznijo in se veseljaki izgubijo v noč. To je bila ura, ob kateri je pri zaprtih vratih salona, slabši svetlobi in steklenici viskija na mizi lahko človek govoril, ne da bi ga motili ljubezen in smeh.

»Da, hvala,« je grof rekel gospodu Websterju. »Kozarček viskija bo dobro del.«

In kot se je izkazalo, se grofov šesti čut ni zmotil, saj je kozarček viskija zares dobro del. Tako kot tudi naslednji.

Ko je gospodu Websterju le voščil lahko noč (z zavojčkom ameriških cigaret za Ano v enem žepu in čokoladico za Sofio v drugem), se je ponosno podal proti domu.

Hodnik četrtega nadstropja je bil prazen in miren. Za vrsto zaprtih vrat so spali praktični in predvidljivi, previdni in lagodni. Zaviti v odeje so sanjali o zajtrku, ne o hodnikih, po katerih so se ponoči sprehajali takšni kot Samuel Spadsky in Philip Marlov in Aleksander Iljič Rostov …

»Da,« je rekel grof, ko jo je mahal po hodniku: »Natakar sem.«

Nato je s skrajno usklajenimi čutili svoje bratovščine v kotičku očesa zagledal nekaj pomenljivega. Šlo je za vrata sobe 408.

Boris Godunov je trajal tri ure in pol, je pomislil grof. Večerja po gledališki predstavi naj bi trajala uro in pol. Italijana naj se potemtakem v sobo ne bi smela vrniti še vsaj pol ure. Grof je potrkal in počakal – da bi se prepričal, je še enkrat potrkal –, nato je iz telovnika potegnil ključ, odklenil vrata in pazljivo, hitro ter brez občutka krivde prestopil prag.