Urška Centa: Zasebno sem manj dramatična kot na odru

Urška Centa je v svojem raziskovanju flamenka veliko časa posvetila tudi popotovanju po kotičkih te najjužnejše španske province, kjer je spoznavala različne obraze tega plesa. »Vsaka vas ima svoj slog, svoje elemente, ki jih neguje v glasbi in plesu. Finese so tiste, ki ga naredijo drugačnega od mesta do mesta.« V Sloveniji je ena redkih, ki se ukvarjajo s flamenkom, navdušuje pa s svojim prepletanjem sodobnega plesa in tradicije.

V otroštvu je zelo rada brala in celo sanjala o poklicu arheologinje. A je precej hitro ugotovila, kam jo najbolj vleče. Pri štirih letih je prvič zaplesala v plesni pripravljalnici, kamor jo je odpeljala mama, ker je mala Urška sanjala o plesu baleta. »Začeli smo s takrat t. i. izraznim plesom, kar mi je bilo zelo všeč, potem pa me tudi tista baletna tutu krila niso več prepričala. Povrhu sem na začetku šole odkrila še Eminema, tako da sem bila malo tudi raperka,« se še namuzne.

Pomen nastopanja

Plesati je začela pri Jani Kovač Valdes, kjer se je prvič srečala z nastopanjem na vsakoletnih zaključnih produkcijah v Centru kulture Španski borci. »Če pogledam nazaj, so bile te produkcije res pomembne za nas, otroke, saj smo se soočili s tem, kaj pomeni stati na odru,« pravi. »Naučiš se odrskih manir, obnašanja v gledališču, kot gledalec in nastopajoči, in ugotoviš, koliko dela se skriva v ozadju vsakega nastopa.« Sledile so tudi ure klavirja, ritmične gimnastike, saj je Urška preizkusila celo vrsto različnih dejavnosti, med drugim je tudi drsala in mečevala. »Ne morem reči, da sem si vedno želela nastopati, ampak to je pač prišlo zraven in sčasoma postalo motivacija za trud.«


Pri osmih letih se je zaljubila v španščino. »Spadam v generacijo otrok, ki smo odraščali ob telenovelah. Moja babica jih je z veseljem gledala vsako popoldne, tako sem se jezika naučila mimogrede, potem pa sem starše prepričala, da so me vpisali še na tečaj.« Pozneje, pri enajstih letih, je po spletu naključij odkrila flamenko. »Že od mladih nog so me privlačile različne kulture, ljudsko izročilo, etno glasba, tako so me zanimali tudi njihovi plesi. Obkroženi smo bili z glasbo iz nekdanje Jugoslavije, in ko sem gledala legendarne srbske, makedonske in bosanske filme, sem videla, kako je vsa kultura ves čas neposredno povezana s plesom. To v Sloveniji ni tako zelo očitno, a ves jug pleše, prenaša svojo vsebino tudi prek giba. Tam so bili kolo, romski plesi, guča …« Prvo uro flamenka je na povabilo sestrične obiskala povsem brez pričakovanj in poznavanja zvrsti in vzdušje jo je posrkalo vase. »Od nekdaj sem se malce bolje počutila med odraslimi, tam pa smo bile s sestrično in prijateljico obkrožene s samimi zrelimi ženskami. To je bilo zame čudovito.«

Konec kompromisov

Flamenko ji je precej hitro ukradel srce. »Takoj ko sem ugotovila, da to ni samo ples in gibi, ki se jih učimo, pač pa so zraven še glasba, zgodbe, obilica zgodovine. Začela sem kot najstnica, in če so si moji vrstniki izbrali nekaj iz pop kulture, s čimer so se identificirali, je bilo to pač moje,« pravi. »Moram priznati, da sem bila do šestnajstega leta precej oddaljena od vrstnikov, ker sem bila nekako v svojem svetu. Ko sem naposled le začela hoditi ven s prijatelji in sošolci, se je občutek drugačnosti samo še okrepil in s tem so se bolj definirala tudi moja zanimanja. Težko mi je bilo ohranjati individualnost, a tako je pač bilo. Nikoli se nisem počutila dobro kot del kakršnekoli skupine.«

Tako je že v gimnaziji razmišljala, kam jo bo odpeljalo življenje. »Flamenko je bila edina stvar, o kateri mi ni bilo treba razmišljati, ali bi to res rada počela. Poskusila sem racionalizirati, kaj je to poklic in kaj pomeni študirati za poklic. To je bilo seveda pogosto vprašanje tudi doma.« Zavoljo tega je mrzlično iskala, kaj bi v Sloveniji lahko počela, pa bi bilo blizu temu, kar ima najraje. »Nastopanje, z roko v roki z gibom, me je vodilo do razmišljanja o dramski igri, pozneje sem razmišljala o študiju kulturnega menedžmenta, ki ga takrat pri nas še ni bilo, a nič od tega ni bilo tisto pravo. Eno leto sem zaradi potrebe po resni šoli celo študirala ekonomijo, potem pa je bilo zame konec kompromisov,« odločno odkima. Takrat se je odločila oditi v Španijo študirat flamenko.

Našla svoj mir

Za mesto študija si je izbrala Madrid, ne Andaluzije, saj si je želela izkušnje velemesta, kjer ne bi bila zaprta samo v krog flamenka. Študirati je začela na takrat novi fakulteti za flamenko Uflamenco, ki je prva ponudila samostojni študij plesa flamenka, medtem pa je obiskovala še akademijo Amor de Dios, ki nima uradnega potrdila, a ima najdaljši staž. »Ta akademija predstavlja gnezdo flamenka v Madridu. Na njej so poučevali profesorji, ki so aktivno sodelovali pri nastanku flamenka, ki je mlada umetnost.« Prvič se je namreč pojavil malo pred 20. stoletjem. »Največ časa sem preživela z Merche Esmeraldo, maestro, ki se je upokojila pred kratkim, pri sedemdesetih. Vcepila mi je spoštovanje tradicije in estetike, me naučila črpati iz njiju ter hkrati ostajati inovativna, da lahko razvijam sebe in koreografije ter nisem okostenela v preteklosti.«


Čeprav je šla mlada v tujino, ji življenje na svojem ni predstavljalo težav. »Že pred odhodom v Madrid sem živela s fantom, tako da mi samostojnost ni bila tuja. Imela sem svoj mir, bila sem v središču dogajanja, vse je bilo novo, z veseljem sem raziskovala, vse me je zanimalo.« A tudi integracija v tuje okolje ima dve plati. »Najprej sem bila v družbi, strogo vezani na flamenko, in pogosto sem imela občutek, da ne spadam nikamor. Sprostila sem se, šele ko sem pogledala prek meja flamenka in spoznala kar nekaj ljudi s širšega kulturnega, glasbenega ali gledališkega področja, tudi tujcev, katerih zgodbe so bile podobne moji. Mnogi so prihajali od daleč, iz Avstralije, Kanade, Nove Zelandije, torej je bilo meni laže, ker je Slovenija blizu, vsake tri mesece sem se vračala domov. V Madridu mi je zelo dobro delo, da nisem bila obkrožena s prejšnjo družbo in nisem brala slovenskih medijev. Obrnila sem nov list.«

Najprej moraš ustreči sebi

Flamenko je več kot samo ples, za gibom se skrivajo vsebina, zgodovina in kulturna prepletanja, tudi zato uprizarjanje zahteva iskrenost in brskanje po sebi. »Vsak nov projekt ima v ozadju veliko dvomov, ki jih je treba premagati. Nagnjena sem k strogosti in kritičnosti, do sebe in drugih. Še vedno se učim izčistiti balast in spoznati, koliko dvoma in samokritike je dobrodošlo, preden te začne omejevati. Ne moreš ustreči vsem, najprej moraš sebi, svojim normativom in idealom, ter stati za tem, kar si, s čimer se strinjaš in kar hočeš, da tvoja umetnost in obrt nosita.« Med šolanjem v Madridu je pridobila ogromno znanja o flamenku, bolj poglobljeno pa so jo začela zanimati tudi druga področja. »Najbolj me je spremenila glasba. Začela sem spoznavati flamenko jazz in ogromno noči preživela na teh koncertih ter vstopila v nov svet. Glasba je za plesalca flamenka zelo pomembna, predvsem ker jo mi soustvarjamo in moramo znotraj nje obstajati, jo voditi. Začela sem raziskovati, kako lahko iz katerekoli glasbe vzamem nekaj za svoj flamenko oz. pustim nekaj flamenka v drugi zvrsti glasbi.« Pomemben del učenja pa je potekal tudi zunaj plesnih dvoran, med ljudmi. »Nenadomestljiva je izkušnja flamenka iz prve roke in ‘juerg’ do osmih zjutraj, kjer zavohaš flamenko v njegovem okolju in od ljudi, ki jim ta oblikuje vsakdan tudi stran od odra. Tam obstaja jedro in mislim, da me je improvizacija tam stala največ, saj je treba iti prek sebe in predsodkov, ki jih imaš o drugih in sebi. Težko je bilo preseči, da sem visoka, suha tujka, saj v tistem svetu obstaja veliko stereotipov, obsojanja in črno-belega. Da ti tisti, ki se imajo za edine upravičene do tega, da so nosilci flamenka, to so po navadi člani romskih flamenko družin, dovolijo, da si poleg njih, ti pojejo in ploskajo, je bil takrat zame pomemben uspeh.«

Ne more se pretvarjati

Res je, kot tujka študirati tujo kulturo ni ravno mačji kašelj. Flamenko je izjemno privlačen po vsem svetu in turisti kar derejo v Španijo, da bi ga izkusili, s tem pa prihaja do komercialnega izkrivljanja in mastnega služenja na njihov račun. Zato je treba biti previden, komu zaupaš svoj proces učenja, pravi Urška. »Španci veliko kritizirajo tujce, ki se hočejo ukvarjati s tem in biti v tem celo enakovredni domačinom, saj si nekateri flamenko prisvajajo. V Madridu flamenko ni zaprt, povezuje, odpira, vstopa na različna področja, da se vanj lahko potopi vsakdo. Zelo uspešnih je kar nekaj tujcev, ki so celo vodilni na svojih področjih.« Neprijetne izkušnje je občutila tudi na lastni koži. »Zgodilo se je, da so me odpeljali v tablae, kjer se pleše, in me predstavili, da bi tam nastopila, pa je lastnik zviška pogledal name, češ kakšno ime je pa to, ta pa ni naša.« Da se laže prebijajo v svetu flamenka, si mnogo njenih kolegov omisli španski vzdevek, saj tako sledijo maniri flamenkosov. »Meni to res ni blizu. Jaz sem Slovenka. Ne morem se pretvarjati, tega ne čutim.«


Več kot jasno je, da je morala imeti precejšnjo mero odločnosti in zagona, da je vztrajala. »Najbrž bi se brez tega vrnila domov veliko prej,« se strinja, »a tako pač je, povsod se je treba potruditi. Niti fizično niti psihično marsikdaj ni bilo lahko. Bilo je kar nekaj situacij, zaradi katerih sem bila svoj čas zelo jezna, a nazadnje ugotoviš, da na koncu dneva štejeta le tvoje vlaganje in zagnanost. Proti temu nihče ne more nič.« Njena dostojanstvenost in razumevanje sveta se zdita prirojena, a temu se plesalka nasmehne. »Ko sem prišla tja, nisem bila tako odločna, kot sem danes. Seveda so tudi šola in vse izkušnje pripomogle k temu, da se je v meni nekaj premaknilo. Veliko meja sem morala začrtati in porušiti zelo veliko svojih, da sem šla čeznje in se na glavo vrgla v izkušnje, saj moraš v ustvarjanje vedno vložiti veliko sebe. Zdaj v Sloveniji končujem Akademijo za ples, ki je drugačna, a prav tako močna življenjska lekcija.« Za to se je odločila, ker razume, da je v današnjem svetu pomembno imeti vedno več znanja in papir v žepu. »Flamenko ni edina stvar, ki me zanima. Odprta sem za izzive. Zadnje čase se predvsem ukvarjam s sodobnim plesom in tudi to spreminja moj flamenko.«

Intima majhnega odra

Tudi zato je zadnja tri leta ustvarjala Noches de tablao, ciklus dogodkov v Pocket teatru, kjer je ples flamenka prepletala z različnimi vrstami glasbe. »Pristopilo je ogromno različnih ljudi, umetnikov, glasbenikov, ki so mi dali svoje izhodišče. To mi je odprlo veliko novih izkušenj in nehala sem se bati striktnosti, večne ustreznosti in pravilnosti,« iskreno pove. »Imela sem se priložnost osredotočiti na to, kar me zanima. Prostor je majhen, gledališče intimno, občinstvo sedi dva metra od tebe in vidiš, kaj se ljudi dotakne, kako razmišljajo o tem, kar so videli. Zanimivo je, da na tem odru čutim varnost, po drugi strani pa ne morem biti nič drugega kot zgolj transparentna. Na velikem odru lahko kakšno napakico še prikriješ in zaigraš, na malem ni rešitve,« pravi izjemna plesalka, ki je nedavno navduševala na festivalu Bi Flamenko. Njeni nastopi vsakogar presunejo, saj so polni čustev, ki na odru iz nje bruhajo kot vulkan. Zasebno je Urška malce drugačna. »Seveda sem čustvena, a bolj boječa in manj dramatična kot na odru,« se zasmeji. »Čeprav se mi zdi, da se na odru bolje izrazim in sem bolj v stiku s seboj. Zasebno sem veliko bolj zadržana in se ves čas ukvarjam s funkcionalnimi in praktičnimi stvarmi, v mojem življenju je malo prostega časa in veliko preveč napetosti, ki si jih nakopljem.«

Pred štirimi leti je utrpela poškodbo stopala, kar za plesalca lahko pomeni katastrofo. »Teden dni pred premiero predstave sem si zlomila koščico v stopalu. Ker sem imela preveč načrtov in plesnih obveznosti, nisem nehala plesati, zato se koščica ni zacelila. Skoraj leto dni je trajalo, da sem lahko normalno vzpostavila svoje telo. To je bilo zame psihično malo težje obdobje, saj me je grabila panika, ali bom še lahko počela, kar imam najraje.« V tem času se je porodila ideja za bosonogi flamenko, torej poučevanje flamenka brez značilnih čevljev in prek načel, ki so do telesa bolj prijazna. »Pomembno se je naučiti, kako lepše delati s svojim telesom, in si vzeti odmor, ko to potrebuješ.« In čeprav nima veliko prostega časa, je polna energije, žara in strasti. »Kadar ne plešem, učim plesati,« se smeji. Prav zaradi njenega žara in predanosti ne zamudite njenega nastopa, poglobite se z njo v zgodbe, ki se spletajo, ko se osvobodimo strahu in prepustimo čustvom.