V slovo velikanu: kuštrava glava in čisto srce (Suzy)

Že res, bil je vse, kar naštevajo. Toda na prvem mestu je bil ČLOVEK. Ne le z veliko začetnico, temveč z velikimi črkami. Njegova kreativnost je presegala našo miselno kapaciteto. Včasih se je tako zapletel v svoja dognanja, da jim je še sam komaj sledil. Njegov veleum je najverjetneje mogoče razložiti s kakšno formulo kvantne fizike, v kateri je tako zagnano iskal navdih za svoje neprecenljive zamisli. Nekaj božanskega je moralo biti v njem. To je edini način, da poskušamo razvozlati enigmo, zakaj so imeli Saša Hribarja vsi tako zelo radi.

Satirične sulice

V kult svetosti je oblikoval Radio Ga Ga. Idejo za ime je povzel po še enem velikanu, kraljevskem Freddieju Mercuryju. Obema je bilo skupno to, da smo drugi obmolknili, ko sta odprla usta. Razumljivo, saj smo vedeli, da sledi nekaj izvirnega, mojstrskega, neponovljivega. Nekaj, kar si je vredno zapomniti, zapisati, ponotranjiti. Ponižujoče je za Hribarja trditi, da je bil zabaven, smešen, duhovit. On je bil genialen.

Bil je kos vsakemu športnemu izzivu.

Sašo ne bo nikoli pozabljen.

Njegove ošiljene satirične sulice so prebadale napuh, osladnost, zahrbtnost, klientelizem, neupravičeno posedanje na udobnih državniških stolčkih, korupcijo, zlo. In ko so se med osamosvojitveno vojno politikanti skrivali po zakloniščih, je on v bojnih linijah branil našo deželo. Nekateri so si drznili podvomiti v njegovo politično nepristranskost, a jih je vedno znova osmešil, saj so njihovi puhli laježi izzveneli hitreje kot poči milni mehurček. Njegove besede so se vkopale in pognale korenine, da so iz njih pognala nova, mogočna stebla mladih generacij. Te bodo nadaljevale delo draguljarja, ki jih je obrusil v dragocene kamne.

Kuštrava glava, čisto srce

Srečanje z njim je bil praznik. Že na daleč se je iskrilo iz sinjih oči. Kuštrav, v razvlečenem puloverju, a z najtoplejšim srcem te je potegnil v svoj mehki objem. Takrat si vedel, da si njegov. In biti njegov je pomenilo privilegij nepredstavljivih razsežnosti. Vsako gostovanje v lucidno dodelanih avtorskih oddajah je bila poslastica za um in velikanska čast. Celo tiste, ki so se pustili izzvati, je spravil v zadrego z neko naivno neškodljivostjo, da se niso počutili ponižane.

Pogovori z njim so bili en sam užitek in odlična priložnost, da se od blizu naužiješ njegove genialnosti.

Znal je oponašati druge, njega ne zmore nihče. Nastalo vrzel bo nemogoče zapolniti. Izguba tega nepoboljšljivega človekoljuba je zarezala globoke rane, ki se bodo dolgo celile. Blažili jih bodo obliži neprecenljive zapuščine. Petki bodo dolgi in turobni, pogledi po ljubljanskih ulicah, da bi ga nekje v bližini nacionalke spet zagledal, pa se bodo povzdignili proti nebu. Tja gor, med oddaljene planete, ki so te zvabili medse. Tam je zdaj tvoj novi dom. Samo vesolje je dovolj veliko zate, dragi Saško. Mi pa se bomo zavili v žalost, iztočili solze in se hvalili naslednjim rodovom, da smo živeli v času Aleksandra Velikega.