ZVEZDANINA MODROST
Včasih izgine in ga vso noč ni, kake dvakrat na mesec, potem je vse po starem. Znorela bom!
Spoštovana Zvezdana! Sem mama treh otrok, starih 3, 4 leta in 10 mesecev. Živimo v bloku, oba sva srednješolsko izobražena in trdo delava za ljubi kruhek. Preden sva se vzela, sva se poznala pol leta, potem sem zanosila in vse je začelo drveti, sploh ne vem, zakaj sva se poročila. Ker so tako pričakovali najini starši. Prepustila sem se toku in si nisem upala preveč premišljevati, ker so se kmalu začele kazati razpoke v zakonu. Moj dragi mož se redko pogovarja z mano, sploh ga ne zanimam, pride iz službe slabe volje, mi pomaga pri otrocih slabe volje in gre spat slabe volje. Sploh se ne nasmehne več. Po rojstvu zadnjega otroka se me ne dotakne več, tudi ko silim vanj. Ne objame in ne poljubi me. Sploh ne vem, kako nama je 'ratal' tretji otrok. Mene spravljata v obup ta njegova hladnost in tehničnost, kot da je na avtopilotu. Če rečem, da bi se rada pogovorila, vzroji in se dere, naj mu dam mir, ker je utrujen. Nisem neumna, včasih opazim, da je pijan, žveči žvečilko in je še bolj nervozen. Živiva brez besed. Tudi do otrok je hladen, sicer vse naredi, ampak kot da je duh. Jaz samo jočem. Blede se mi, ker ni nikogar, ki bi se mu lahko potožila, ki bi mi pomagal, se pogovarjal z mano. Tudi jaz sem utrujena zaradi otrok, lahko si misliš, kako! Tako živiva drug mimo drugega, prinese domov tri četrtine plače, mi jo vrže na mizo in gre. Včasih izgine in ga vso noč ni, kake dvakrat na mesec, potem je vse po starem. Znorela bom! Kaj ti misliš? Barbara
Odpri galerijo
Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Draga Barbara,
kar doživljaš, ni mačji kašelj. Še jaz sem skozi tvoje pismo začutila vso težo in brezizhodnost tvojega življenja. Na zunaj pravzaprav nimaš pravega vzroka, če si zelo tolerantna, da bi se pritoževala. Nekaj pa je res. Ti in tvoj mož ne živita v pravem partnerstvu, v zreli in odgovorni zvezi dveh, vajina dvojina, odnos je prazen, je odnos dveh sostanovalcev, ki so se jima 'zalomili' tudi otroci.
In tako bo tudi najbolje, da svoj zakon razumeš in se sprijazniš s tem. Ne vidim drugega izhoda. Če se tvoj mož noče, ne zna in ne more niti pogovarjati o očitnem problemu, ki ga imata, ne moreš nič. Ti sama ne moreš rešiti vajine zveze. Ne moreš spremeniti moža, ne moreš ga prisiliti v pogovor, v spremembo, edino, kar lahko storiš, je, da ga prosiš za razumevanje in začneš govoriti sama v njegovi navzočnosti. To je sicer absurden predlog, ker se boš še bolj slabo počutila, lahko pa poskusiš, izgubiti tako ali tako nimaš kaj.
Pri tem pa moraš seveda paziti, da v te poskuse ne vključiš otrok. Sicer pa ne glede na to, kako boš pazila, da vsega tega sranja ne čutijo, jih vsak trenutek, ko živiš v takšni agoniji, zaznamuješ, ker otroci pri teh letih vse čutijo na energijski ravni.
Ali sta sploh kdaj sama? Poskusi ujeti trenutke, ko sta sama, in ničesar ne pričakuj, poslovi se od svojih pričakovanj. Ne utapljaj se v pravljicah, kako bi moralo biti. Poskusi mu povedati, da si zelo nesrečna in da nameravaš spremeniti stvari. Vprašaj ga, kako se počuti on, ali ga kaj moti v vajini zvezi ... Če ga ne boš mogla izbezati iz luknje, kamor se je skril, ti ne preostane drugega, kot da ga vprašaš, ali si predstavlja tako živeti s tabo do konca svojih dni. Ali si ti predstavljaš do smrti živeti v takšni zvezi?
Včasih moški rečejo, da kompliciramo, da je vse v redu, da nas imajo radi. Če reče kaj podobnega, nimaš več veliko drugih možnosti. Potem si postala njegov obvezni inventar in ga lahko le grožnja, da se boš ločila, mogoče premakne z mesta.
Ne vem, če razmišljaš o ločitvi. Vsekakor pa ne opletaj z njo, če ne misliš resno.
Ločiti se in ostati sama s tremi otroki ni preprosta stvar. Niti ni lahka.
V resnici pa si tako ali tako ločenka, saj živiš skoraj sama, samo svojemu sostanovalcu in varuški svojih otrok ne plačuješ. Premišljuj o tej svoji resničnosti na tak način in se poskusi izvleči iz svoje psihične drame.
Ali ljubiš svojega moža? Vedeti moraš, da je tudi nekomunikacija vrsta nasilja. Najbolj pokvarjeno in pritlehno. Ko te nekdo izključi iz svojega vidnega polja, se začneš spreminjati v vse oblike, da bi bil viden. To pomeni, da se začneš klečeplaziti za pozornost, za dober dan in lahko noč. Je to človeka vredno življenje?
Vrtim se v krogu, ker ti nočem reči naravnost, da se loči. A najdi način, da si nalijeta čistega vina, kakorkoli! Ne pristajaj na kompromise tišine in izločevanja, ker se boš sesula na prafaktorje. Tvoja samopodoba bo šla v franže in zrela boš za depresijo ali še kaj hujšega. Že tako si pod pritiskom z vsemi obveznostmi.
Če bi bila 'cela', zrela in odgovorna, se ti vse skupaj tako ali tako ne bi 'zgodilo'. To zgodbo si pišeš zaradi svoje slabe samopodobe. Smiliš se sama sebi, to je edino, kar znaš in ta trenutek zmoreš. To ne pomeni, da si kriva. Ko sem bila mlada, sem ti bila podobna. Zato je najpomembneje, da si poiščeš pomoč, dobrega psihoterapevta, bereš knjige, da boš razumela najprej sebe. Beri knjigo dr. Veronike Podgoršek Ločitev po ločitvi, tam boš dobila konkretne napotke.
Veš, ko sem bila podobna tebi in je prišel trenutek, ko nisem mogla več, je bil to moj najboljši trenutek v življenju. Bilo je tako grozno, da bolj ni moglo več biti. Takrat je v meni vse eksplodiralo v neverjetno moč samoohranitve in pognala sem se z dna kot raketa. Vsi padci, ki so me še čakali v življenju, mi niso mogli priti niti približno tako blizu. Ko enkrat udariš po mizi, se spogledaš z vsemi svojimi strahovi in se v tebi prižge iskra življenja, nikoli več nisi nekomu copata.
Poženi se torej v življenje, na eno ali drugo stran, in zahtevaj od sebe pravico, da boš srečna, srečna mama svojim otrokom.
kar doživljaš, ni mačji kašelj. Še jaz sem skozi tvoje pismo začutila vso težo in brezizhodnost tvojega življenja. Na zunaj pravzaprav nimaš pravega vzroka, če si zelo tolerantna, da bi se pritoževala. Nekaj pa je res. Ti in tvoj mož ne živita v pravem partnerstvu, v zreli in odgovorni zvezi dveh, vajina dvojina, odnos je prazen, je odnos dveh sostanovalcev, ki so se jima 'zalomili' tudi otroci.
Ko udariš po mizi, se spogledaš z vsemi svojimi strahovi in se v tebi prižge iskra življenja, nikoli več nisi nekomu copata.
In tako bo tudi najbolje, da svoj zakon razumeš in se sprijazniš s tem. Ne vidim drugega izhoda. Če se tvoj mož noče, ne zna in ne more niti pogovarjati o očitnem problemu, ki ga imata, ne moreš nič. Ti sama ne moreš rešiti vajine zveze. Ne moreš spremeniti moža, ne moreš ga prisiliti v pogovor, v spremembo, edino, kar lahko storiš, je, da ga prosiš za razumevanje in začneš govoriti sama v njegovi navzočnosti. To je sicer absurden predlog, ker se boš še bolj slabo počutila, lahko pa poskusiš, izgubiti tako ali tako nimaš kaj.
Pri tem pa moraš seveda paziti, da v te poskuse ne vključiš otrok. Sicer pa ne glede na to, kako boš pazila, da vsega tega sranja ne čutijo, jih vsak trenutek, ko živiš v takšni agoniji, zaznamuješ, ker otroci pri teh letih vse čutijo na energijski ravni.
Ali sta sploh kdaj sama? Poskusi ujeti trenutke, ko sta sama, in ničesar ne pričakuj, poslovi se od svojih pričakovanj. Ne utapljaj se v pravljicah, kako bi moralo biti. Poskusi mu povedati, da si zelo nesrečna in da nameravaš spremeniti stvari. Vprašaj ga, kako se počuti on, ali ga kaj moti v vajini zvezi ... Če ga ne boš mogla izbezati iz luknje, kamor se je skril, ti ne preostane drugega, kot da ga vprašaš, ali si predstavlja tako živeti s tabo do konca svojih dni. Ali si ti predstavljaš do smrti živeti v takšni zvezi?
Včasih moški rečejo, da kompliciramo, da je vse v redu, da nas imajo radi. Če reče kaj podobnega, nimaš več veliko drugih možnosti. Potem si postala njegov obvezni inventar in ga lahko le grožnja, da se boš ločila, mogoče premakne z mesta.
Ne vem, če razmišljaš o ločitvi. Vsekakor pa ne opletaj z njo, če ne misliš resno.
Ločiti se in ostati sama s tremi otroki ni preprosta stvar. Niti ni lahka.
V resnici pa si tako ali tako ločenka, saj živiš skoraj sama, samo svojemu sostanovalcu in varuški svojih otrok ne plačuješ. Premišljuj o tej svoji resničnosti na tak način in se poskusi izvleči iz svoje psihične drame.
Ali ljubiš svojega moža? Vedeti moraš, da je tudi nekomunikacija vrsta nasilja. Najbolj pokvarjeno in pritlehno. Ko te nekdo izključi iz svojega vidnega polja, se začneš spreminjati v vse oblike, da bi bil viden. To pomeni, da se začneš klečeplaziti za pozornost, za dober dan in lahko noč. Je to človeka vredno življenje?
Vrtim se v krogu, ker ti nočem reči naravnost, da se loči. A najdi način, da si nalijeta čistega vina, kakorkoli! Ne pristajaj na kompromise tišine in izločevanja, ker se boš sesula na prafaktorje. Tvoja samopodoba bo šla v franže in zrela boš za depresijo ali še kaj hujšega. Že tako si pod pritiskom z vsemi obveznostmi.
Če bi bila 'cela', zrela in odgovorna, se ti vse skupaj tako ali tako ne bi 'zgodilo'. To zgodbo si pišeš zaradi svoje slabe samopodobe. Smiliš se sama sebi, to je edino, kar znaš in ta trenutek zmoreš. To ne pomeni, da si kriva. Ko sem bila mlada, sem ti bila podobna. Zato je najpomembneje, da si poiščeš pomoč, dobrega psihoterapevta, bereš knjige, da boš razumela najprej sebe. Beri knjigo dr. Veronike Podgoršek Ločitev po ločitvi, tam boš dobila konkretne napotke.
Veš, ko sem bila podobna tebi in je prišel trenutek, ko nisem mogla več, je bil to moj najboljši trenutek v življenju. Bilo je tako grozno, da bolj ni moglo več biti. Takrat je v meni vse eksplodiralo v neverjetno moč samoohranitve in pognala sem se z dna kot raketa. Vsi padci, ki so me še čakali v življenju, mi niso mogli priti niti približno tako blizu. Ko enkrat udariš po mizi, se spogledaš z vsemi svojimi strahovi in se v tebi prižge iskra življenja, nikoli več nisi nekomu copata.
Poženi se torej v življenje, na eno ali drugo stran, in zahtevaj od sebe pravico, da boš srečna, srečna mama svojim otrokom.
