Včasih spregledamo, da imamo srečo pred nosom

Morda se je spomnite kot avtorice in pevke uradne himne evropskega prvenstva v odbojki leta 2019, na katerem so blesteli tudi naši fantje. V petek, 9. aprila, kot napoved plošče izide njen prvi singel Mižim, album Sreči pa bo poslušalcem na voljo od septembra.

Pravite, da bo plošča zastavljena kot serija petih pisem v obliki pesmi, s katerimi nagovarjate srečo. Kaj ji sporočate?

Poskušam ji naglas povedati, kar sem ugotovila v svojem iskanju. Danes je sreča žal postala družbeni imperativ, vsi si želimo biti ves čas srečni, srečo pa iščemo povsod. Bodisi na družabnih omrežjih bodisi v nakupovalnih središčih, povsod okoli sebe, le v sebi ne. V resnici pa se ves čas skriva prav v nas. Zdi se mi, da vse preveč časa živimo v spominih ali načrtovanju prihodnosti, ki naj bi nas osrečila, namesto da bi se osredotočili na sedanjost, na trenutek, v katerem smo.
 

Prva pesem nosi naslov Mižim ...

Tako je, govori pa o navzočnosti v trenutku, da je čas, da odpremo oči in se zazremo vase. Posvečam jo vsem umetnikom, ki smo že dolgo brez možnosti nastopanja. S to pesmijo nas glasno spodbujam k ustvarjanju, saj je to eden od načinov, da najdemo srečo v sebi. Pozivam pa tudi k sodelovanju in sama sem poskušala povezati mlade umetnike z različnih področij. Produkcija je delo Huga Smeha, pri besedilih sva sodelovali z mlado pesnico Zalo Nežo Zajc, z režiserjem Martinom Drakslerjem pa poleg videa pripravljava tudi kratki igrani film o popotniku na poti do iskanja sreče. O mladostniku, ki išče svoje mesto v družbi. Skupaj sva pripravljala scenarij, moja glasba bo tudi podložila njegov film. Zelo sem hvaležna, da lahko počnem, kar počnem, in da imam okoli sebe ljudi, ki me podpirajo. To je privilegij!

Osupljivo je, s čim vse se ukvarjate. Poleg diplom iz petja in slikanja sta tu še ples in joga, bili ste tudi fotomodel. V ZDA dejansko imajo takšne umetniške akademije, na katerih se učijo vsega naštetega, iz njih pa izidejo vsestranski performerji?

Pravzaprav je eno vodilo v drugo. V naši družini se je vedno podpiralo umetnost. Ko sem bila majhna, so mi dali barvice, list papirja in nato sem ure in ure risala. Kot majhna sem začela plesati klasični balet, potem pa je, še preden sem se dobro zavedala, vse skupaj preraslo na veliko višji nivo. A kar dolgo me je ta ustvarjalna raznolikost obremenjevala, saj so mi vsi govorili, naj se popolnoma osredotočim le na eno stvar, jaz pa sem ves čas čutila, da me kličejo različna polja izražanja. In potem sem imela občutek, da zaradi skakanja iz enega načina izražanja v drugega v resnici ves čas nekaj zamujam. A seveda ni tako in zdaj sem pomirjena s tem – pač delam več stvari hkrati. Zdi se mi, da se pri nas umetniške panoge celo premalo povezujejo, premalo sodelujemo med seboj. To zelo pogrešam in si želim bistveno več tega. Ker sem obiskovala dve akademiji, vam lahko iz prve roke povem, da povezovanja med institucijami skoraj ni. Gibčna pa na srečo ostajam zaradi dolgoletnega raztezanja pri baletu. V družini namreč nismo pretirano prožni in ne vem, kaj bi bilo z menoj sicer (smeh)!

Ste imeli po pouku ves čas obšolske dejavnosti? Kakšne spomine imate na otroštvo in kaj so po poklicu vaši starši?

Moja mami je bila arhitektka, oči pa veterinar, ampak sta delala v skupnem podjetju z grafičnim oblikovanjem. Bila sta super, vedno sta spodbujala to, da sem risala, ustvarjala. Pri nas je ustvarjalnost vedno nekaj veljala. Bila sem družaben otrok, a nisem nikoli pretirano izstopala, razen morda v risanju in glasbi. Zelo zgodaj sem začela plesati balet, zato so bili po šoli vsak dan treningi. Ko sem prišla domov, pa je bila na vrsti domača naloga itd. V šoli mi nikoli ni šla matematika, so mi pa ležali jeziki in vse, kar je povezano z naravo. Na otroštvo imam zelo lepe spomine. Bila sem ljubljena in vem, da so se starši veliko ukvarjali z mano, imela pa sem tudi super babico in dedka, ki sta pri vzgoji priskočila na pomoč.

Kaj je zdaj vaša strast, vas najbolj navdušuje, osrečuje?

Naučila sem se uživati v majhnih stvareh, kot je lepo jutro ali sprehod v naravi, ki me navdušuje že od nekdaj. Ker je iskrena, ni umetna in je navdihujoča. Nikoli se nisem ničesar v njej bala, tega so me naučili starši. Narava je tako nedolžna, nesebična in čista. Lepa in nepokvarjena. Zato mi bo vedno za vzor. Sicer pa navdih najdem tudi v ljudeh, ki jih srečam ali me obdajajo.

Z družabnih omrežij vem, da ste imeli doma že ogromno živali …

Res (smeh)! Imela sem vse mogoče, kar se da vsaj približno udomačiti. Ko sem bila še majhna in je moj oči delal kot veterinar, sem imela priložnost stopiti v stik denimo z medvedjim mladičkom v živalskem vrtu in drugimi mladimi zverinicami. Sicer pa se mi na splošno zdijo živali super. Veliko bolje in lepše se obnašajo do sveta kot mi.

Ste tudi avtorica himne za Evropsko prvenstvo v odbojki 2019. Kako se je zgodilo to sodelovanje in kakšna izkušnja je bila nastopati na odprtju?

Za to izkušnjo bom večno hvaležna. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem stopila v polno dvorano Bercy v Parizu. Če danes pomislim na tisto 18.000-glavo množico, ki se drenja na tribunah, se mi zdi, kot da je bilo to v nekem vzporednem svetu (smeh)! Takrat sem vedela, da moram stvar izpeljati tako, kot sem si želela. Napak nisem dopuščala. Dogovor je nastal po sodelovanju z založbo Nika Records. Nekdo je dal idejo za skladbo, potem sem naredila tri demo posnetke in v nadaljevanju lahko rečem le, da so mi bile zvezde naklonjene. Potem ko smo predstavili skladbo Evropski odbojkarski zvezi, je ta zadevo tako zagrabila, da poti nazaj ni bilo. Ko smo dobili zeleno luč, smo projekt lahko izpeljali do konca.

Kateri je sicer vaš najljubši šport?

Rada imam jahanje, boks, vendar bom verjetno vedno in pred vsem izbrala ples.

Vaša posebnost je tudi to, da ste se za tako sodobno dekle pravzaprav zgodaj poročili. Ste sledili tradicionalnim vrednotam ali kako to?

Težko bi rekla, da izhajam iz tradicionalne družine, prej bi to lahko to trdila za moža Gašperja. Načeloma nisva človeka, ki bi osebne stvari delila kar z vsemi. Skupaj sva že 12 let in mislim, da je najina zasebnost tudi del uspeha v zvezi. Teh stvari načeloma nikoli ne delim, saj se tičejo le naju. Moj Gašper nima profila na družabnih omrežjih in ima tudi dobre argumente, zakaj tega ne odobrava, kar spoštujem. Sama jemljem te svari kot nujno zlo, predvsem pa kot sredstvo za izražanje in ustvarjalnost.