Videla sem se kot zmagovalko (Suzy)

Srečanje z onkologom je bilo precej zabavno. Bil je presenečen, da sem ob taki diagnozi sama prišla na konzultacijo, in rekel: »A vi pa kar sama, a ni nikogar z vami?« Z nasmehom sem odgovorila: »Seveda, saj sem odrasla.« Sedla sem poleg njegove mize, on pa mi je pokazal, naj se uležem. Začudeno sem ga pogledala. Pojasnil mi je, da je pri takih diagnozah bolje, da pacient leži, ker so ljudje vedno v šoku. »Kako naj si pa zapisujem, kaj boste rekli, če ležim?« sem ga vprašala.

Pogledal me je in še bolj odločno rekel: »Škoda, da ni nikogar z vami. Ulezite se, da boste varni.« Jaz pa veselo nazaj, saj sem že imela rešitev: »Prav, se bom ulegla. Ali lahko snemam, da bodo doma slišali, kaj ste rekli?« Zamišljeno me je pogledal, nastala je tišina, ki bi jo lahko rezal, potem pa rekel, da se lahko usedem. Bila sva na isti valovni dolžini in vesela sem bila, da se je začelo dobro odvijati.

Natančno mi je razložil vse postopke. Glede na zgodovino mojih družinskih članic je predlagal 10 sklopov kemoterapije, 35 obsevanj in 5 let hormonske terapije. Še prej bi odstranil žarišča. Vidni sta bil dve na desni strani, vendar ni vedel zagotovo, saj da bo stopnjo razširjenosti lahko ugotovil pri operaciji. Razložil je in narisal, kako poteka celotni proces. Pogovarjala sva se, kot bi se že prej poznala. Vzel si je čas, da je odgovoril na vsa moja vprašanja. Na koncu sem se mu zahvalila in rekla, da se o vsem pogovorimo doma in sporočim, kako smo se odločili.

S partnerjem in prijateljem, ki sem mu zaupala, smo se doma usedli in razglabljali o vseh možnostih procesa zdravljenja. Z moje strani so bili kemoterapija, obsevanje in hormonska terapija že od začetka nesprejemljivi. Gledala sem svoje prednice, kako so kot po tekočem traku umirale, ko so sprejele pristope zdravljenja s farmacevtskimi produkti. V krogu mojih najožjih sem se počutila varno in sprejeto. Poslušala sem njihova mnenja, a lahko sem se odločila po svoje. Podprli so me. Navsezadnje so vedeli, kako je bilo z mojimi prednicami. Nihče ni vedel, ali bom ozdravela ali ne, a sprejeli smo odločitev. Stavili bomo na življenje, torej podprli zdravje v meni, ne ubijali poškodovanih (rakastih) celic.

Moja pot ni bila nikoli borba, temveč mir, naklonjenost in ljubezen. Stala sem za svojimi besedami in se podala na pot, ki mi je bila domača in ljuba. Podpreti življenje. Vedela sem, da enakih izkušenj trpljenja, kot sem jih gledala pri prednicah in jih videla na onkološkem inštitutu, nočem izkušati. Odločila sem se, da pot žalosti, nemoči, strahu, trpljenja ni moja pot. Videla sem se kot zmagovalko. Pa ne nad rakom, temveč kot tisto, ki se je soočila s seboj in presegla lastne omejitve.

Onkologu sem sporočila, da sem se odločila zgolj za kirurško odstranitev centrov raka. Mojo odločitev je sprejel.

11. 6. 2023 sem imela operacijo. Očetu še nisem povedala za diagnozo. Zanjo je vedelo le nekaj ljudi. Odločila sem se, da o tem govorim le s tistimi, ki so stoodstotno verjeli vame, da bom ozdravela. To je temelj, saj mnogi lahko padejo v svoje čustvene in miselne procese in bi mi s svojo negativno energijo lahko škodili. Še čez vikend sem vodila duhovno delavnico, zato še vedno ni bilo časa, da se pogovorim z očetom.

V ponedeljek zjutraj, ko sem se vrnila z delavnice, sem imela le 30 minut časa, da spakiram in se zglasim v sprejemnem oddelku na OI UKC Ljubljana. Vzela sem nujno potrebno, sedla v avto in s kolegom sva hitela proti Ljubljani. Izkoristila sem čas in očeta poklicala po telefonu: »Živijo, oči. Sem na poti na onkološki inštitut. Nekaj malega so odkrili, pa bomo preventivno sanirali. Vse bo super. Je le droben poseg,« sem mu rekla, da sem v celotni situaciji lahko ohranjala mir na vseh ravneh.

Ob 13.30 sem bila sprejeta na onkološkem inštitutu, kjer me je naslednji dan zjutraj čakala operacija.

Dr. Neja Zupan, mentorica za holistični pristop k zdravju in programov iVitalis, Bisernica Consulting, Postani mojster zdravja