Vili Resnik: Nimam rezervnega načrta

Vili, dogaja se scenarij, ki ga sicer poznamo samo iz filmov katastrofe – kako vi doživljate ta čas?

Moram priznati, da sem sprva na vse skupaj gledal bolj zlahka, da gre pač za neko vrsto gripe, čas bo naredil svoje in vse skupaj bo šlo mimo nas. Ko zdaj spremljam dogajanje, res spominja na scenarije filmov katastrofe. Težko si predstavljam, kaj je to. Poskušam pa seveda delati vse to, kar nam svetujejo strokovnjaki. Torej čim več ostajati doma, se družiti le z najožjimi člani družine, malo sicer gremo ven na zrak, a srečanja s prijatelji bodo morala pač počakati. Ker se pri nas doma vseskozi nekaj bere o tej situaciji, spremlja poročila in podobno, sem zapovedoval ženi, da moramo spremljanje z virusom povezanih tem malo omiliti in si raje pogledati kak film, poslušati glasbo ali se kako drugače sprostiti. Me pa zelo jezijo ljudje, ki so neodgovorni, ki so tako 'močni', da se ničesar ne bojijo in se ne držijo ničesar od zapovedanega. Ne zavedajo pa se, da s svojim početjem delajo škodo vsem, ne le sebi.
 

Čez noč ste ostali brez vseh virov dohodka. Kako se boste spopadli s tem izzivom, imate rezervni načrt?

O tem ta hip nočem niti razmišljati, ker me lahko samo zagrabi panika. Tudi mojo hčerko je zelo strah, kako bomo zdaj živeli. Vem, da je v takšni situacije še mnogo mnogo ljudi. Nekateri bodo seveda rekli, hja, sam si je kriv, kaj pa ni že prej varčeval. In to je najbolj neumna stvar, ki jo lahko sliši nekdo, ki živi iz dneva v dan in se mora preživljati izključno s svojim delom, za katero mora vsakič znova sam poskrbeti. Če ni nastopa, ni plačila. Stroški pa so, vseskozi. Jaz nimam takšne službe, da dobim denar, tudi če ne delam. Ravno za minuli vikend smo imeli dogovorjen nastop, zaradi razmer smo ga morali seveda odpovedati. Kako se bom spopadel s tem, v resnici ne vem. Nimam rezervnega načrta – razen bolj skromnega življenja. Vseeno pa ostajam optimist. Upam, da krizne razmere le ne bodo trajale predolgo, poleg tega pa se mi zdi, da imam v življenju kar srečo, da se stvari, zapleti, vedno razpletejo pozitivno zame. Želim si, da bi se vsi čim prej pobrali in se vrnili na prejšnjo raven življenja ter da bomo lahko kmalu spet skupaj zažurali.
 

Finančno so najbolj na udaru kulturni delavci in samostojni podjetniki – kaj bi morala storiti država, da jih zaščiti in jim pomaga? Sploh ker ni jasno, kako dolgo bo trajala kriza …

Država bi morala storiti marsikaj. Želim si, da bi imela posluh za nas, saj se je veliko ljudi znašlo pred zidom. A kako to speljati, si ne znam zamisliti, saj gre za izredno kompleksen problem, ne vem, ali premorem dovolj pameti. Če to obdobje ne bo trajalo predolgo, se lahko vse skupaj še dobro izteče, saj sta družba in država dobili zelo zgovorno opozorilo, da zdajšnji sistem ni dober in da je treba nujno spremeniti stvari, hkrati pa še ne bo prišlo do najhujšega pri vseh samozaposlenih. Zase lahko rečem, da kak mesec lahko zdržimo, potem pa se bo tudi pri nas doma začela huda kriza!
 

Pravijo, da življenje v Sloveniji ni tako zastalo od osamosvojitvene vojne. Kako se vi spominjate tistih dni, kaj ste počeli?

Tudi sam sem pomislil na to primerjavo. Kaj to pomeni, gre za konec načina življenja, kot smo ga poznali? Tiste dni sem zaradi svoje mladosti in verjetno tudi nezrelosti doživljal precej drugače. Najprej se mi je vse skupaj zdelo celo malce hecno in sem se kar umaknil. Takrat sem še igral kitaro, zato mi je ustrezalo, da sem imel še več časa in sem predvsem intenzivno vadil. Ko je Teritorialna obramba prišla pome, sem si izmislil, da jaz sploh nisem jaz, ampak sem moj brat, zato sem lahko ostal doma. Ko pa sem čez nekaj dni doumel resnost situacije, sem odšel na občino in se hotel javiti v vojsko. Takrat je že zmanjkalo orožja in sem spet potegnil kratko. Moj način delovanja je že od nekdaj tak, da sem sprva precej zadržan, ko pa se stvari zaostrijo in smo stisnjeni v kot, pa planem v prve bojne vrste.

Te dni izdajate novo pesem Še zdaj ne vem, zakaj. Za kaj gre?

Zgodba govori o stari ljubezni in o tem, kako dobra je bila ta oseba in je še vedno, a ko sem bil še mlad in neumen, se tega seveda nisem zavedal. Ne gre za biografsko izpoved, smo pa hoteli za videospot dobiti nekdanjo manekenko Natašo Dobelšek, s katero sva sodelovala pred 23 leti, a se terminsko žal nismo ujeli. Pesem je energičen pop, poskočna, sodobna oziroma trendovska, kar zna marsikoga, ki me je navajen predvsem s kitaro, presenetiti. Rok Lunaček je napisal melodijo in besedilo, Krešimir Tomec pa jo je aranžiral. Moja hči je po začetni skepsi ob poslušanju demo posnetka nad končnim izdelkom navdušena, saj veste, otroci vedno vse slišijo, ko se doma učiš in pripravljaš. Rekla mi je, uh, stari, to je pa noro dobro! (smeh) Zelo sem zadovoljen z aktualno avtorsko ekipo, imamo še velike načrte, in z dejstvom, da po 30 letih glasbene kariere še vedno lahko naredimo odličen komad in da po vsem tem času še vedno nastopam. Na to sem zelo ponosen.

Spomnim se svojih najstniških let in novega leta, ko ste nastopali v Bohinjski Bistrici. Bili ste tako prijazni, da ste nam, skupini najstnikov, dovolili, da smo se na odru, jaz celo za bobni vašega takratnega bobnarja Romana Rateja, s pesmijo Naša draga Lidija poslovili od prijatelja, ki je takoj zatem odšel na takrat še obvezno služenje vojaškega roka. Na nastopih se vam je verjetno zgodilo že marsikaj, kaj pa še vedno najbolj živi v vašem spominu?

(Smeh) Ja, potem pa veste, kdo je Vili Resnik, tak malce čuden človek, a ne?! Res je, v Bohinjski Bistrici smo nastopali kakšnih sedem let zapored, vedno smo igrali 1. januarja. Spomnim se našega prvega nastopa, ko me je tonski mojster prelisičil in ni prišel. Z bendom smo tako ostali brez ozvočenja, tam v šotoru pa je bilo že ob 20. uri zbranih skoraj tisoč ljudi. Šel sem do organizatorjev in hotel odpovedati nastop, saj ga tehnično nismo mogli izpeljati, a se niso dali, rekli so, da za to ni možnosti in da bodo nekaj poskusili urediti. In res so kmalu prinesli dva miniaturna zvočnika, ki še v dnevni sobi ne bi ustvarila pravega vzdušja. Glasbeniki smo bili v zadregi, kaj sploh igrati, glede na to, da se ne bomo slišali niti med sabo, kako bo šele med ljudmi, željnimi zabave. Bilo je zelo težko, sploh nismo vedeli, kaj kdo igra, ljudje so žurali, jaz pa sem se trudil maksimalno zavlačevati, da bi naš čas čim prej potekel. Tako sem v nekem trenutku opazil, da je oder na sredini nekoliko slabše pritrjen, zato sem po tistem delu med pesmimi skakal kot nor in to počel tako dolgo, da so vijaki popustili in smo vsi popadali v luknjo, ki je nastala v sredini. Zrušilo se je vse, bobni, klaviature, vsi drugi instrumenti, vse je padlo v luknjo. Nam pa sem pridobil dobre pol ure, ko so organizatorji popravljali oder. (smeh) Koncert smo nato speljali do konca, veliko pesmi smo ponavljali, a zdi se, da nihče ni ničesar opazil. Zaradi tega koncerta smo potem tam dobili še šest- ali sedemletni aranžma. Jaz pa sem si mislil, madona, a je še kje kak tak norec, ki bi naredil kaj podobnega, kot sem naredil jaz?! (smeh) Lepi spomini, bilo je iskreno, noro in zabavno, škoda, da tega danes ni več.