Vlasta Cah Žerovnik: Ne za igro, za življenje gre

Neutrudno Vlasto smo ujeli za računalnikom in s telefonom pri roki. »Urejam si predstavitve knjige. Uživala sem v pisanju, vendar bom tudi v pogovorih z ljudmi, ki cenijo moje delo. A vse bolj me žalostita vse večji destruktivizem in površinskost medsebojnih odnosov, saj smo v dirki skozi vsakdan zavrgli mnogo človeških vrednot,« pravi.
Spoznavanje ljudi

Od nekdaj je rada ustvarjala. Ideje jo vedno poiščejo, ne teka naokoli za njimi ali jih pobira pri drugih, naj gre za pisanje, slikanje, redizajniranje ali kreiranje.

»Ker sem orel, ki leta sam, ne ptica v jati, mi je podarjeno tudi dovolj motivacije in energije, da individualno izpeljem, kar si zadam. To imam v genih,« se nasmehne. Po ogromno člankih, intervjujih, kolumnah, objavljenih v skoraj vseh večjih slovenskih tiskanih medijih, ter z vodenjem kontaktnih radijskih oddaj je pridobila bogate izkušnje. O ljudeh se je veliko naučila po intervjujih, ko je diktafon ali mikrofon že ugasnila. Pogosto se je pred njo iz človeka, ki ga je spraševala, izluščila povsem drugačna oseba, kot je bila tista, ki se je predstavljala za medije. Včasih bolj čustvena in prisrčna, drugič kljub slavi ranjena, razočarana.

Knjiga in razstava

K pisanju jo je spodbudila družina. »Moji domači, mož, hči in sin, so rekli: 'Čas je, da napišeš knjigo!' V prvi, izdani leta 2008, Zapeti ali od mode zadeti, sem s svojega modnega zornega kota na ironičen način nastavljala ogledalo imitatorskim fenomenom, sprenevedanjem in kolektivnim fikcijam. Drugo knjigo Reciklirajmo se in uživajmo sem ustvarila leta 2011. Posvetila sem jo takrat pri nas še zaničevani, v svetu pa že aktualni temi recikliranja. Nadgradila sem jo z idejami, kako prenoviti rabljena oblačila in dodatke za stanovanje. V tretji knjigi sem šla korak naprej. Svoje kreacije oblek – skulptur, skupaj s prenovo pohištva in opusom slik Steklena spirala, sem na samostojni razstavi v Apolonijevi palači v Piranu leta 2018 predstavila hkrati z izidom tretje knjige Galaksija v čajni žlički. Zdaj pa je ugledala luč sveta četrta, Mora cantada,« ponosno pove.

Ustvarjanje hrani dušo

Čeprav je že upokojena, je še vedno zelo aktivna. Petintrideset let je bila samozaposlena v kulturi.

»Vsak prekarec ve, da si večinoma brez prostih vikendov, brez bolniškega staleža, ko zboliš, si odvisen sam od sebe. Zato se tako norega delovnega tempa, hkrati pa tudi svoje iznajdljivosti in vztrajnosti, ne da kar v hipu izklopiti, se počiti pred televizor in reči: 'Zdaj pa bom le še lenaril in užival.' Ko sem nabrala polno delovno dobo, sem status zamenjala za upokojenskega. Kreativna sem še naprej, le z nekaj honorarji manj, je pa zato tudi manj stresa. Skozi življenje ne norim več po prehitevalnem pasu, vozim v malo nižji prestavi. V bližnji prihodnosti si želim postati malo manj netipična upokojenka z manj dela in več druženja s pozitivnimi ljudmi, precej je še tudi krajev in stvari, ki bi jih rada videla,« pravi neumorna Vlasta.

Srečanje s predniki

Pred dobrima dvema letoma je dozorela ideja o večgeneracijskem romanu. Prva dva od štirih delov je napisala v narečjih svojih prednikov, istrskem iz koprskega zaledja in osrednještajerskem, dodala je tudi prevode narečnih besed. »Med pisanjem se mi je zgodilo nekaj fascinantnega. Kar prišli so moji umrli predniki. Čutila sem jih, videla, slišala, vodili so me skozi dogajanje – iskrivo, napeto, nasmejano, ganljivo, pretresljivo,« razloži simpatična upokojenka. Kaj so ji šepetali, pa bomo zagotovo z užitkom prebrali v knjigi. Posebno tisti, ki spoštujejo preteklost, cenijo ter želijo ohraniti spomine na tiste čase.