Vlasta Nussdorfer zelo iskreno: Nizki udarci so me samo okrepili (Suzy)

Pisanje je terapija, je nekoč dejala. »V času, ko sem vodila Beli obroč, sem imela posebno terapijo za žrtve nasilja, seveda so sodelovali predvsem strokovnjaki. Večji otroci in odrasli so pisali, to je bilo zanje odrešilno,« je povedala za portal MMC. »Od nekdaj pišem zelo rada,« zdaj prikima, »kot veste, sem želela postati celo novinarka. Morda je bilo ravno pisanje avtobiografije še najbolj terapevtsko. Opisala sem marsikaj, česar marsikdo ni vedel, meni pa je predstavljalo celo veliko razbremenitev.«
Vse se čudežno prepleta

V resnici je precej težko 'ločiti' njeno zasebno in službeno življenje, saj je bil njen poklic vseobsegajoč, v resnici je skoraj preplavljal njeno življenje. »V avtobiografiji sem se le dotaknila nekaterih področij dela, tudi tožilstva, ki sem mu pripadala dolgih 35 let. Lahko bi tam ostala do upokojitve ali se po mandatu varuhinje človekovih pravic celo vrnila in bi bila morda tam še danes, saj mi je funkcija mirovala. Niti danes namreč še nimam 70 let, kar predstavlja mejnik za našo upokojitev,« pravi Vlasta Nussdorfer.

»Vsekakor se je bilo treba v avtobiografiji posvetiti vsemu življenju, ne zgolj tožilstvu. Res pa je, da mi je prav tožilsko delo odprlo številna vrata in mojemu življenju dalo širši smisel; celo skrb za žrtve kaznivih dejanj nasilja v okviru Belega obroča Slovenije. Vse v mojem življenju se torej čudežno 'prepleta'.« Danes se nam sistem, v katerem je delovala tudi sama, zdi včasih tako rigiden, da se človek s svojo stisko lahko v njem izgubi, ona pa se je vse življenje borila proti temu. »Vedno mislim tudi na druge. Ni pomembno, kakšno funkcijo kdo opravlja, vsi smo 'poklicani', da komu pomagamo. In svet bo lepši. Ne žagajmo veje, na kateri sedimo, in ne žagajmo je drugim.«

Nikoli se ni skrila

V knjigi je popisala tudi številne primere iz svoje dolgoletne prakse. O njih vsekakor pričajo nešteti sodni spisi, vendar sama piše o njih tako, da se zdi, kot da je vse življenje pisala dnevnik. »Nisem,« odkima z nasmeškom, »sem pa v svoji prav posebni organiziranosti vestno zbirala mnoge medijske odzive na najpomembnejša sojenja, jih izrezovala in dajala v poseben fascikel. Nabralo se jih je ogromno in prav težko je bilo izbrati zgolj nekaj primerov. O vseh teh sojenjih so namreč obširno pisali številni mediji, poročale pa tudi mnoge televizijske hiše.«

Na predstavitvi svoje nove knjige je uživala.

Prejemala je mnoga vprašanja, novinarji so ure in ure sedeli v sodnih dvoranah, si vse vestno zapisovali in mnogi med sojenji, zlasti po razglasitvi sodb, s svojimi mikrofoni čakali obrambo in tožilstvo kar pred sodno palačo in želeli komentarje na take ali drugačne razsodbe. »Nikoli se nisem 'skrila', pač pa vedno, kadar so to želeli, pokomentirala tudi izid postopka. Bila sem celo prva med tožilci, ki sem to storila. Želela sem namreč 'enakost orožij', kajti sprva je v javnosti prevladovalo mnenje, da v postopkih zmagujejo le odlični odvetniki, tožilcev pa kot da ni. Končno so nas spoznali in danes lahko o skoraj vsaki zadevi slišite povsem enakopravno mnenje obeh strani, nato pa morda sami presojate, kje in čigava je resnica. Končno sodbo postavi sodišče,« opozori.

Vse je za nekaj dobro

Pogosto poudarja, tudi v svojih besedilih, da njen moto ostaja: vse je za nekaj dobro. Sicer zveni zlajnano, ampak ona razloži, da se je tudi s tem v mislih naučila vsako situacijo hitro sprejeti. »To sem spoznala že zelo mlada, ko so se kljub zagnanosti in trudu marsikdaj stvari odvijale drugače od pričakovanj. Pozneje pa sem spoznala, da je bila nepričakovana rešitev celo najboljša, začela sem verjeti, da se je sicer treba truditi, a kdaj ne gre in ne gre. Če to sprejmeš, manj trpiš in lažje živiš ... Morda te celo pred kom ali čim obvaruje.«

K sreči ima močen značaj, saj ni imela ravno klasičnega otroštva. Ko je imela le leto in pol, sta jo teta in stric odpeljala s seboj v Koper, k staršem se je vrnila, ko je imela enajst let. Lepo ji je bilo pri sorodnikih, lepo pa ji je bilo tudi v matični družini, ki je bila topla in ljubeča. »Mislim, da se vsak od nas rodi z značajem in lastnostmi, ki se pokažejo zelo zgodaj. Starši se sicer z otroki običajno trudijo, a vsega ne morejo spremeniti po svojih željah. Kljub temu je treba otroka v najnežnejših letih opremiti z vsem znanjem in veščinami, saj je kot pivnik. Sama nisem bila problematičen otrok, pravijo, da sem bila kvečjemu takšen, kot si ga lahko samo želiš,« se smeji.

Ta 'srečen', vesel, optimističen pogled na svet ji je bil marsikdaj v pomoč v odraslosti, najbrž pa je šel komu tudi na živce. »Ob tem vprašanju globoko razmišljam, da morda res,« prizna. »Vedno sem poskušala najti vsaj kaj optimističnega in vesela sem bila malenkosti, ki bi jih drugi morda spregledali. Ko so nekateri hudo tarnali, sem jim poskušala dopovedati, da to, kar se jim dogaja, le ni tako hudo – in 'spregledali' so.« A se ni prav z vsemi trudila. »Nekaterim se je treba preprosto izogniti. Zakaj bi ti prizadejali bolečino? Hranijo se s trpljenjem drugih.«

Prijaznost pred avtoritarnostjo

Optimizem je tudi na delovnem mestu kombinirala z neustrašno neomajnostjo, kar je mogoče razbrati v knjigi. »Delo sem vedno jemala skrajno resno in naredila več, kot je bilo nujno potrebno, sprejemala sem dodatne funkcije, ki bi jih lahko odklonila. Kar 'lepile' so se name,« se namuzne. »Tudi moja zagnanost je marsikoga zagotovo motila. Zdelo se jim je, da sem zgolj 'Pepelka', ki lahko doma le zbira 'fižolčke', na 'ples' pa ne sme. Pa sem vseeno nekajkrat odšla ...« navihano razloži.

Vedno je zagovarjala tudi prijaznost pred avtoritarnostjo. Videla je človeka pred seboj, ne samo njegove stiske, njegovih napak, položaja, prednosti, slabosti, čeprav ji tega niso vedno vračali. »Doživela sem tudi nekaj 'nizkih udarcev', a so me celo okrepili. Kot 'šefica', ko sem to seveda bila, sem resnično uporabila vso mogočo diplomacijo in prijaznost, ker se mi je huda avtoritarnost upirala. Vedela sem, da se da več doseči na lep način kot z grobostjo in dokazovanjem moči. Tako pri otrocih kot na delovnem mestu. Reči 'tu sem jaz šefica in delali boste natanko tako, kot bom zahtevala,' je sicer enostavno, vendar lahko hitro vodi v konflikte in upor. Si to želimo?«

Ključ je v dobri organizaciji

A polena se znajdejo pod vsakimi nogami, ne glede na delovno mesto, ki pa jih je ona imela več, vsa takšnih, na katerih se je zagotovo kdaj komu zamerila. Je imela koga na svoji strani, je dobro imeti prijatelje na pravem mestu, ki te podprejo? »Vse funkcije na službeni poti sem si dobesedno prigarala in prav nič mi ni bilo nikoli podarjeno,« poudari. »Vplivnežev, ki bi mi pomagali, ni bilo. Zato pa nisem bila in nisem nikomur nič dolžna. Zagotovo sem šla komu 'v nos', a vedela sem, da si bodo kar sami skopali jamo in vanjo padli, če in ko mi želijo škoditi. In to se jim je prej ali slej tudi zgodilo. Tako pač je,« skomigne.

Varuhinja človekovih pravic, predsednica Belega obroča, svetovalka predsednika, okrožna, višja in vrhovna državna tožilka – in še kup drugih nazivov je imela.

Njen poklic je bil pogosto ne le zahteven, pač pa tudi brutalen. Kako se človek lahko navadi na prizore, kot jih ona popisuje v knjigi? Neskončna dežurstva, brutalni umori, grozljive nesreče. »Ko delaš, je tako kot s čmrljem, ki po vseh zakonih aerodinamike ne bi zmogel leteti, a ker on tega ne ve, pač leti. Ko sedaj pogledam na tožilsko pot, zlasti hudih dežurstev ne bi več zmogla. Res ne.«

In prav to me zanima: koliko 'dni' ima njen dan? Kako ji je vedno uspelo stisniti toliko stvari, opravkov, dela, domačih obveznosti v en dan? Je tako dobro organizirana? »Natanko tako. Vse imam izjemno dobro organizirano, obveznosti zapisane in se jih držim. Sem točna in odgovorna. Vedno pa najdem tudi kakšno 'rezervo' za nenadne obveznosti, zlasti prijetne. Kam bi prišla, če ne bi poznala zadolžitev in se ne bi držala danih obljub?!« vzklikne. »Seveda pa delam tudi zelo hitro, nisem mečkač in neodločnež. Vse to pomaga. Na hladilniku imam vedno koledar s trenutnim mesecem. Zadnji dan ga z veseljem zmečkam in vržem v koš ter hitro popišem nov list. In tako vsak mesec znova ...«

Življenjski preobrat

Na dan osamosvojitvene proslave je njenega moža, ki je bil pravnik v večjem podjetju, ob prireditvenem prostoru napadel njegov 'obravnavanec' iz disciplinskega postopka. Ker se je njegovo zdravstveno stanje zaradi napada poslabšalo, so ga istega leta invalidsko upokojili. Takrat je imela zgolj 37 let. Zapisala je, da je 'ostala sama' z dvema otrokoma in še dvema tetama, za kateri je skrbela. A vseeno ji ni nikoli zmanjkalo energije, volje in zagnanosti. Nikoli je ni prijelo, da bi vrgla puško v koruzo. »'Koruze' nisem poznala,« odkima. »Kako sicer pustiti otroka sama? Bila sem prava 'samohranilka' in treba je bilo delati in še enkrat delati. Za vse štiri.«

Zlasti v tistem času so bila zanjo zahtevna dežurstva. Veliko pojasnjuje o času, ki ga je posvetila poklicu, tudi o tem, da ljudje ne vedo, koliko terja takšno delovno mesto. »Res je, dežurstva so bila huda, zlasti tista, ki so 'kradla' noči in prinašala hude tragedije za mnoge. Otroka sta to zelo razumela. Nikoli mi nista ničesar očitala, saj sem bila tudi zanju stoodstotna. Mama je bila zanju vedno tam in name sta se lahko vedno zanesla.«

V knjigi Tanka črta zelo natančno popisuje delo, ki se mu je zapisala že zelo zgodaj, vse tegobe in veselje, težke trenutke in hude primere. Skozi pisanje pa pronica tudi ženska, ki se bo v našo zgodovino zapisala z veliko začetnico.

Želja skrbeti za otroke pa se ni začela in končala le pri njenih otrocih. Že ko je bila deklica in je naredila nekaj, česar ni smela, so ji rekli, da je šibkejša in otrok, zato je ne bodo udarili. To si je zapomnila in zavoljo tega tudi vedno pazila na otroke. »Tega se zelo spominjam; kljub nagajivosti nisem bila tepena, pač pa poučena, kaj je prav in kaj ni. Otrok se torej ne tepe, kajti to je poraz naše vzgoje. Bi to želeli?« A hkrati opozarja, da je mladostne prestopnike treba tudi kaznovati, saj to prinaša veliko odgovornost. »Pri tem ne mislim na fizične kazni, pač pa na zgodnje učenje, da govorijo po resnici in jo ločijo od laži, a tudi prevzemajo odgovornost za storjena dejanja. Permisivna vzgoja brez postavljenih meja ne vodi nikamor. No, vodi v anarhijo in dejanja, ki otroku še kako škodijo.«

Češnjica na karierni torti

Varuhinja človekovih pravic, predsednica Belega obroča, svetovalka predsedniku, okrožna, višja in vrhovna državna tožilka, še kup drugih je – kateri naziv ji je najbliže? »Res sem bila vse to. Najdlje tožilka, šest let varuhinja in štiri leta pro bono svetovalka predsednika republike. Skupaj kar 45 let, pa pravijo, da je 40 let delovne dobe maksimum,« se nasmehne. »Prav delo svetovalke predsednika je bilo 'češnjica na torti' moje kariere. Vsak dan sem v predsedniški palači stopila na rdečo preprogo. Ker mi je zelo všeč lepo okolje, mi je bilo tam vse 'pisano na kožo'. Vso odgovornost je sicer nosil predsednik. Stati v 'drugi vrsti' je bilo veliko lažje.«

A miruje še danes ne, čeprav je upokojena. »V šali pravim, da sedaj res ne bi imela časa še hoditi v službo. Ukvarjam se z marsičem, imam kar nekaj volonterskih funkcij, posvetim se tudi vnukom, veliko pišem, celo za branje se kdaj najde čas. Letos sta izšli že dve moji knjigi in najbrž bo še ena. Redno pišem tudi kolumne za IUS INFO in Vzajemnost. Dolgčas mi res ne more biti.« Pa zna ob vsem tem delu in skrbi za druge poskrbeti zase? »Razveseli me prav vsaka malenkost, že kavica v prijetni družbi. Lepih trenutkov je veliko, marsikaj se mi sedaj vrača. Otroka sem tako lepo vzgojila, da se mi to močno obrestuje. Kličeta me prav vsak dan, a tudi sama ne zaostajam pri tem. Zelo močno smo povezani. Zanju mi ni treba skrbeti, ker sta izjemno odgovorna.«

Rada ima lepe reči, rada se tudi uredi in obišče kulturne prireditve, ki jo nedvomno bogatijo. Njen zaščitni znak pa ostajajo rdeči lasje. »Prekrivajo sivino,« se namuzne, »le na televiziji se mi zdijo kar preveč rdeči. Od korone naprej se barvam sama, tako nimam vedno istega tona,« z zvonkim smehom prizna za konec.