Vseeno je, v kaj kdo verjame
V resnici je čisto vseeno, v kaj kdo verjame in v kaj ne. Koliko časa je kdo na duhovni poti oziroma sploh ni. Čisto vseeno je, koliko časa je kdo kje. In še bolj vseeno je, koliko znanja je v tebi. Kajti dokler tega ne uporabljaš v vsakdanjem življenju, dokler je to le butično za posebne dni in posebne ljudi, dokler nisi človek človeku, je tudi njim 'tam zgoraj' vseeno, v kaj verjameš, kajti prejel/-a boš tisto, kar odraža tvojo najbolj intimno vero v življenje, boga, vesolje, smrt, bogove ali karkoli že.
In če ne verjameš v nič, je tudi to vera. Pač izbiramo.
Marsičesa ne razumem in morda nikoli ne bom, a ni zato moj dan nič manj dragocen od včerajšnjega. Te čudovite dni na Zemlji polnim z zalogami hvaležnosti, da sem, da obstajam, diham, hodim, ljubim, plešem, jem, pijem, pojem, ustvarjam ... Kajti mnogi v tem trenutku odhajajo s tega planeta in morda mislijo na tisto, kar bi še lahko storili.
Ravno tega si ne želim – obžalovati, česa nisem storila, zato počnem vse. In tudi če kdaj pošteno brcnem mimo, sem hvaležna, da se je ta 'mimo' zgodil, kajti nihče ne ve, ali bo prav ta preusmeritev ključna za moj jutrišnji uspeh.
Če se mi kaj ne ljubi, si priznam, da se mi ne da, dojamem, da mi ni treba in da je upor včasih popolnoma na mestu. Kako pa naj bi vedeli, če ne bi čutili nasprotnega od tistega, kar mislimo, da bi morali?
Ne trudim se biti popolna, ker nikoli ne bom. Ne trudim se ugajati, ker je utrudljivo. Ne trudim se skrivati tistega, kar čutim, četudi kdaj za seboj pustim osuple obraze. Nič več se ne trudim za nič, kar mi jemlje energijo, naj bo to prostor, človek ali kraj. Odvrgla sem breme 'duhovnega sprejemanja vsega', ker je iluzija, da kimam z glavo in ne čutim v srcu ... Ne!
Očem skrito
Mislim, da je bistvo očem skrito, in da četudi kdaj izstopamo kot črne ovce, v resnici druga plat medalje želi, da postanemo spet ovce. In kimamo, da smo v celoti sprejeli svet, sebe, svoje čakre, svojo moč, nemoč, ljudi, živali ... in potem pademo na prvem izpitu potrpežljivosti.
Zato sprejemam le tisto, kar lahko, za preostalo, če je vredno tega, se potrudim, toda le, če začutim. Če ne začutim, grem mirno mimo. To pač ni moje. Ne more biti 'moj' ves svet, mar ne? Je pa ta mali delček, v katerem sem, v resnici ves moj svet, kajti nanj lahko vplivam: z mislijo, lepo gesto, nečim dobrim, s pozornostjo in s tem seveda blagoslavljam tudi vse preostalo. Toda ne iz potrebe, temveč spet in spet in spet iz hvaležnosti.
Kompas prevzemajo občutki, ki jih vodi duša – in zame je to to. Hodila, tekla, padala, se pobirala, ječala, jokala, prosila, spoznavala sem do tu, kjer sem zdaj. In če bi bilo treba še en krog, sem dovolj nora, da grem – a le zavoljo nagrade, ki je občutek, ki ga imam zdaj v sebi.
Imejte se lepo, kajti to življenje je resnično trenutek, ki ga zamujamo, medtem ko iščemo vse tisto, kar je na seznamu opravil, namesto da bi se nasmehnili soncu, ki te dni tako hitro zahaja. Nekje ga sploh ne vidijo več.
Še en razlog več za hvaležnost.
