ZVEZDANINA MODROST
Vsi okrog vemo, da se kurbata, sosedje ju slišijo ...
Draga Zvezdana! Sem ločenka z enim otrokom, ki gre drugo leto v šolo. Sovražim nekdanjega moža, toliko hudega mi je naredil, da ga nikoli več nočem videti. Ko pride po sina, ga sploh ne gledam, če se da, malega kar samega pošljem na vrata. Drugače sem v redu, dobro službo imam, doma mi pomagajo pri otroku in imam tudi svojo družbo, tako da nisem osamljena. Pišem ti predvsem zato, ker moj brat počne stvari, ki jih ne odobravam, in ne vem, kako naj mu to povem. Zelo se imava rada, 10 let je starejši, nekaj malega čez 40 jih ima, lepo družino, super ženo, dve ljubki hčerki ... in ljubico, poročeno, z otrokom. Izredno neprijetno mi je, ko pride na obisk s sinom te svoje ljubice. Pravi, da se bosta z mojim sinom lepo igrala, pa je ta mali od ljubice čisto asocialen. Moj brat se pogovarja z mano, kot da je vse to normalno, niti omeni ne svoje žene, niti svojih hčerk, kot da jih ni. Ostane pri meni na kosilu, potem gre in vleče tega ljubičinega pamža za sabo ... Naslednjič pride z ženo in hčerkama, se dela, kot da so idealna družina. Meni gre na bruhanje. Njegovo ženo sem vprašala, kako so, pa je nekaj mencala, da niso dobro. Ko vprašam brata, kako se razumeta z ženo, naredi najbolj nedolžen obraz in reče, da sta super. In ga vprašam, zakaj ima ljubico, pa pravi, da je njegova prijateljica in da pazi njenega sina. Vsi okrog pa vemo, da se kurbata, sosedje ju slišijo ... Meni se te kurbarije ne da gledati, moški so vsi enaki, le brata ne bi rada izgubila ... Kaj naj? Maša
Odpri galerijo
Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Draga Maša!
Kakšna godlja, kaj vse si ljudje znamo zakuhati in tudi 'požreti' in se čudimo, da nam je potem slabo. Predvsem pa, draga moja, toliko nesrečnih ljudi na kupu in se vsi delate, da vam je fino. Laži in pretvarjanje so središče vaših odnosov, same prikrite, umazane nečednosti prestrašenih ljudi, ki si ne znajo natočiti 'čistega vina'.
Grem kar po vrsti, od tebe in tvojega bivšega.
Če ga sovražiš, si še vedno v živem odnosu z njim. To veš, kajne? To, da ga ne gledaš v oči, da se pretvarjaš, da ga ni, so spletke tvojega ranjenega ega in s tem se zadržuješ v energiji, ki ti onemogoča vse korake naprej. V novo, svetlo prihodnost, v svet, kjer niso vsi moški prasci, kjer niso vsi enaki! Ker pravzaprav res niso. Karkoli sta imela, vedno in v vsakem primeru sta za polom vajine zveze odgovorna oba.
Mogoče si svojo polovico zastavila že z napačno izbiro, a odgovornost si delita. 'Napačni' ljudje pridejo v naše življenje zaradi naše izbire, če imamo z njimi otroke, ne moremo niti trditi, da smo se samo malo zmotili. Otroci so sad naše izbire in ljubezni ali nekega čustva, ki smo ga razumeli kot ljubezen.
In zaradi otrok smo dolžni svoje odnose analizirati, sprejeti svoj del odgovornosti in zrelo osebo, s katero smo zaplodili otroka, takšno, kot je, z vsemi napakami vred. Kakorkoli nas je ta oseba prizadela, je v nekem trenutku ta dejanja treba odložiti v preteklost in se potruditi zgraditi zdrav, nov odnos, ki služi predvsem otrokovi dobri samopodobi.
Kako naj raste tvoj fantiček, v kaj naj raste, če preziraš njegovega očeta? Del tega prezira bo vzel nase, čeprav mu ni namenjen, ker imamo (v osnovi) pač radi svoje starše. Tvoja dolžnost je z njegovim očetom ustvariti spoštljiv odnos. Če boš razčistila s seboj, s svojimi zamerami, strahovi, pričakovanji, razočaranji, boš koristila sebi in rešila svojega otroka travm, s katerimi se bo ubadal vse življenje.
Obišči kakšno predavanje Tomislava Kuljiše (naravno starševstvo, mislim, da predava v Ljubljani enkrat aprila) in boš razumela, kako pomembni so moji nasveti. Pa ne, ker bi bila jaz tako pametna, ampak ker je res, da s svojim odnosom do sveta in vzgojo neizbrisljivo vplivamo na usodo otrok. V fazi odraščanja zapečatimo svoje neprijetne občutke v podzavest, od koder potem v odrasli dobi vplivajo na vsa naša dejanja in odzive. To so vzorci, ki smo jih polni in se jih sploh ne znamo lotiti, ker nimamo več ključa do podzavesti. Velikokrat se jih sploh ne zavedamo.
Zato je tako neskončno pomembna resnica. Vsaj naša, intimna, z njo se moramo spogledati. Za ta iskreni vpogled vase potrebuješ pogum, veliko poguma in volje, in tako ti ne ostane skoraj nič več časa, da bi se ubadala z drugimi, jih obsojala ali spreminjala. To je edina vredna pot spremembe, samo z njo lahko spreminjaš svet okoli sebe, ker si ti sama sprememba.
Očitno imaš probleme s sabo, ne znaš odpuščati, nisi razčistila odnosa z bivšim, pravzaprav nimaš niti nobenega odnosa z bratom. Družijo vaju srečanja, ker vaju povezuje kri, vse drugo pa je prazno. Ni vsebine. Zakaj bi ti bilo sicer težko bratu reči, da ti ni všeč njegovo obnašanje, da ne želiš takšnih praznih, lažnivih obiskov.
Predvsem pa ne razumem, zakaj ga ne vprašaš, ali je srečen, kaj ga boli, kaj mu je, da počne stvari, ki bolijo ... Od daleč je vse skupaj videti kot slaba farsa, kot bi se združili ponoreli ljudje, ki se delajo, da je vse super. Nočem niti pomisliti na njegove hčerke, ki v živo občutijo vso praznino njihovih odnosov, ali na otroka ljubice ... Si predstavljaš to zmešnjavo njenega sina, ki ima rad svojega očeta, ki ga mama očitno ne mara, in ker ima rad mamo, se mora družiti z njenim ljubimcem ...?!
Meni ni vseeno zaradi otrok.To je zločin nad malo, nežno, nedolžno človeško dušo, ki ima pravico do iskrenih odnosov, da zraste v močno, zrelo osebo.
Vzemi se v roke, brata pa za začetek pošlji v tri krasne ... Izplavaj iz te smrdeče mlakuže bolnih odnosov! Najprej reši sebe in svojega sina!
Kakšna godlja, kaj vse si ljudje znamo zakuhati in tudi 'požreti' in se čudimo, da nam je potem slabo. Predvsem pa, draga moja, toliko nesrečnih ljudi na kupu in se vsi delate, da vam je fino. Laži in pretvarjanje so središče vaših odnosov, same prikrite, umazane nečednosti prestrašenih ljudi, ki si ne znajo natočiti 'čistega vina'.
Grem kar po vrsti, od tebe in tvojega bivšega.
Če ga sovražiš, si še vedno v živem odnosu z njim. To veš, kajne? To, da ga ne gledaš v oči, da se pretvarjaš, da ga ni, so spletke tvojega ranjenega ega in s tem se zadržuješ v energiji, ki ti onemogoča vse korake naprej. V novo, svetlo prihodnost, v svet, kjer niso vsi moški prasci, kjer niso vsi enaki! Ker pravzaprav res niso. Karkoli sta imela, vedno in v vsakem primeru sta za polom vajine zveze odgovorna oba.
Če boš razčistila s svojimi zamerami, strahovi, pričakovanji, razočaranji, boš koristila sebi in rešila svojega otroka travm, s katerimi se bo ubadal vse življenje.
Mogoče si svojo polovico zastavila že z napačno izbiro, a odgovornost si delita. 'Napačni' ljudje pridejo v naše življenje zaradi naše izbire, če imamo z njimi otroke, ne moremo niti trditi, da smo se samo malo zmotili. Otroci so sad naše izbire in ljubezni ali nekega čustva, ki smo ga razumeli kot ljubezen.
In zaradi otrok smo dolžni svoje odnose analizirati, sprejeti svoj del odgovornosti in zrelo osebo, s katero smo zaplodili otroka, takšno, kot je, z vsemi napakami vred. Kakorkoli nas je ta oseba prizadela, je v nekem trenutku ta dejanja treba odložiti v preteklost in se potruditi zgraditi zdrav, nov odnos, ki služi predvsem otrokovi dobri samopodobi.
Kako naj raste tvoj fantiček, v kaj naj raste, če preziraš njegovega očeta? Del tega prezira bo vzel nase, čeprav mu ni namenjen, ker imamo (v osnovi) pač radi svoje starše. Tvoja dolžnost je z njegovim očetom ustvariti spoštljiv odnos. Če boš razčistila s seboj, s svojimi zamerami, strahovi, pričakovanji, razočaranji, boš koristila sebi in rešila svojega otroka travm, s katerimi se bo ubadal vse življenje.
Obišči kakšno predavanje Tomislava Kuljiše (naravno starševstvo, mislim, da predava v Ljubljani enkrat aprila) in boš razumela, kako pomembni so moji nasveti. Pa ne, ker bi bila jaz tako pametna, ampak ker je res, da s svojim odnosom do sveta in vzgojo neizbrisljivo vplivamo na usodo otrok. V fazi odraščanja zapečatimo svoje neprijetne občutke v podzavest, od koder potem v odrasli dobi vplivajo na vsa naša dejanja in odzive. To so vzorci, ki smo jih polni in se jih sploh ne znamo lotiti, ker nimamo več ključa do podzavesti. Velikokrat se jih sploh ne zavedamo.
Zato je tako neskončno pomembna resnica. Vsaj naša, intimna, z njo se moramo spogledati. Za ta iskreni vpogled vase potrebuješ pogum, veliko poguma in volje, in tako ti ne ostane skoraj nič več časa, da bi se ubadala z drugimi, jih obsojala ali spreminjala. To je edina vredna pot spremembe, samo z njo lahko spreminjaš svet okoli sebe, ker si ti sama sprememba.
Očitno imaš probleme s sabo, ne znaš odpuščati, nisi razčistila odnosa z bivšim, pravzaprav nimaš niti nobenega odnosa z bratom. Družijo vaju srečanja, ker vaju povezuje kri, vse drugo pa je prazno. Ni vsebine. Zakaj bi ti bilo sicer težko bratu reči, da ti ni všeč njegovo obnašanje, da ne želiš takšnih praznih, lažnivih obiskov.
Predvsem pa ne razumem, zakaj ga ne vprašaš, ali je srečen, kaj ga boli, kaj mu je, da počne stvari, ki bolijo ... Od daleč je vse skupaj videti kot slaba farsa, kot bi se združili ponoreli ljudje, ki se delajo, da je vse super. Nočem niti pomisliti na njegove hčerke, ki v živo občutijo vso praznino njihovih odnosov, ali na otroka ljubice ... Si predstavljaš to zmešnjavo njenega sina, ki ima rad svojega očeta, ki ga mama očitno ne mara, in ker ima rad mamo, se mora družiti z njenim ljubimcem ...?!
Meni ni vseeno zaradi otrok.To je zločin nad malo, nežno, nedolžno človeško dušo, ki ima pravico do iskrenih odnosov, da zraste v močno, zrelo osebo.
Vzemi se v roke, brata pa za začetek pošlji v tri krasne ... Izplavaj iz te smrdeče mlakuže bolnih odnosov! Najprej reši sebe in svojega sina!
