Vstop v lastno temo – 7 stopenj duhovnega prebujenja (Suzy)

Knjiga izpod peresa naše kolumnistke Shane Flogie, ki je prek študija psihološke astrologije, transakcijske analize in psihodrame izoblikovala svoj edinstveni pristop, je odlična sopotnica na potovanju k resničnejšemu, povezanemu in izpolnjujočemu življenju. V njej boste izvedeli, kaj pomeni živeti duhovno življenje v svetu, ki se zdi materialno usmerjen, in kako lahko duhovnost vpletemo v vsakdan, da bomo v njem našli mir. V branje vam ponujamo odlomek iz knjige Po duhovni poti v praktičnih čevljih.

Vse se zgodi z razlogom in ob pravem času.

Preživljanje duhovnega prebujenja je ena najbolj zmedenih, osamljenih, frustrirajočih, a po drugi strani tudi nadvse lepih izkušenj. Duhovna prebujenja označujejo začetek naše iniciacije na duhovni poti. Če ne izkusimo duhovnega prebujenja, se lahko ujamemo v prepričanje, da bomo doživeli izpolnitev s poslovnim uspehom, ustvarjanjem družine, poroko, denarjem, slavo in družbenim statusom.

Na tej poti morda celo delamo vse, kar odobravajo sistem, družba in nam dragi ljudje – ravnamo po družbenih pravilih in merilih. To počnemo, da bi ustrezali pričakovanjem okolice in bili sprejeti. Iščemo srečo in vse bi dali zanjo, pa vendar nam nekaj manjka. Lahko imamo 'vse', a nimamo nič. V nas je praznina. Ko blišč zunanjega sveta ugasne in se vrata našega doma zaprejo, namreč v njem ni več 'filtrov', s katerimi bi ustvarjali iluzijo, da imamo 'popolno življenje'. Nekaj manjka … Morda mi?

Velik izziv in hkrati največje darilo pri duhovnih prebujenjih je, da se zgodijo, ko jih najmanj pričakujemo. Ne moremo jih načrtovati. Prikradejo se v naše življenje in ga pretresejo kot potres. Vse obrnejo na glavo, lahko čez noč. Pa vendar velja, da je največji dar prebujenja, da se pojavi natanko takrat, ko ga najbolj potrebujemo.

Duhovno prebujenje je klic duše na pomoč. Takrat duša joka, ker ni svobodna.

Če slišimo ta klic, se bo vse spremenilo v nekaj smiselnega in pomembnega. Če klic zavrnemo ali ga preslišimo, bo nekaj umrlo. Mi.

Če smo doživeli duhovno prebujenje, smo prešli laži in iluzije tega sveta. Globoko v duši se zavedamo, da nam prave sreče ali izpolnitve nikoli ne more prinesti nič zunanjega. To globoko spoznanje v nas vsadi hrepenenje po nečem bogatejšem, bolj izpolnjenem oziroma nečem, zaradi česar se bomo spet počutili cele.

Če iščete odgovore in si želite najti pravo smer, vam bo vsebina te knjige dala smernice in vam pojasnila, kar morate vedeti o sebi, da boste lahko živeli bolj zavestno. Našli boste informacije, ki jih potrebujete za začetek potovanja, vključno s tem, kaj je duhovno prebujenje, pogostimi simptomi duhovnega prebujanja, pastmi, izzivi in še marsičim.

Posledice duhovnega prebujenja

Ko se duhovno prebudimo, se dobesedno 'prebudimo' v življenje. V trenutku se vse, kar smo do tistega trenutka vedeli, poznali in zagovarjali, poruši in ne velja več. Začnemo dvomiti o svojih starih prepričanjih, navadah in družbeni pogojenosti ter vidimo, da je življenje veliko več od tistega, kar so nas učili.

Pogosto si zastavljamo vprašanja, kot so:

Zakaj sem tukaj?

Kaj je namen mojega življenja?

Kaj se zgodi po smrti?

Zakaj trpijo dobri ljudje?

Ta in tem podobna vprašanja preizprašujejo temeljno naravo življenja. Duhovno prebujenje namreč v nas vzbudi najgloblja in najpomembnejša vprašanja, ki smo jih prej odlagali ali smo se jih celo bali.

Če ste doživeli duhovno prebujenje, boste morda želeli najti smisel svojega življenja oziroma izvedeti, ali obstaja 'višje stanje' bivanja. Iskanje boga ali božanskega je skupna želja, pot in cilj te izkušnje.

Moje izkušnje s procesom duhovnega prebujenja

Sama sem bila na začetku svojega duhovnega prebujenja zelo mlada. Prvo prebujenje sem doživela pri sedemnajstih, ko sem se podala na samostojno pot. Ker sem bila samorastnica, tudi upornica in večna iskalka pravice, me je prevelika odgovornost, ker sem zase skrbela sama, pripeljala do izgorelosti in čez nekaj let tudi do hude zdravstvene diagnoze, ki mi je tako rekoč čez noč ustavila življenje. V glavi sem imela kaos, moj um je vse razčlenjeval kot nor … Padla sem v brezno teme, obupa, strahu, razočaranja in neizmerne žalosti.

To je bilo moje vstajenje skozi prebujenje. Imela sem dve možnosti, odločitev je bila moja: hočem živeti ali bom umrla? Iskreno povedano, nisem zares vedela, kaj to pomeni. Imela sem prijateljico, ki me je edina zares poznala, a je usoda hotela, da je odšla na drugo stran mavrice, med angele. Moje življenje sta poganjala dva programa: 'program zapuščenosti' (»vsi, ki so mi v življenju kaj pomenili, so me zapustili«) in 'program reševalca' (ta je sprva reševal mojo družino, pozneje pa vse, kar mi je prišlo na pot). Toda zdaj sem morala rešiti sebe.

Knjiga Po duhovni poti v praktičnih čevljih

Vzorec zapuščenosti sem reševala vsaj polovico življenja, partnerski odnosi so bili porazni. Težko sem zaupala, še težje sem se komu odprla in ga sprejela. Ker nisem imela nikogar, s komer bi se počutila varno, kaj šele sprejeto in prijetno, da bi govorila o svojih občutkih, strahovih in željah, sem se počutila odtujeno, čudno in nerazumljeno, saj sem bila zaradi svojih darov oklicana za čudaško, čarovniško in sanjaško.

Edino, kar sem takrat, ko sem vstopila v svojo temo, zares poznala, je bilo, kdo sem kot duša in kaj je moja naloga na tem svetu. Prav zaradi tega sem bila zelo jezna, ko sem zbolela. Nikoli niti za trenutek nisem pomislila, da nočem živeti. Spraševala sem se, zakaj hudiča mi je vsega tega treba. Zakaj se moram ukvarjati z izbiro, ali bom živela ali ne.

Priznam, sprla sem se z Bogom, svojimi vodniki, sabo, z družino se niti nisem več mogla, ker takrat med nami ni bilo več povezave, pa vendar … Moč, ki me je takrat držala pokonci, sem črpala iz stavka prijateljice, ki je rekla: »Veš, mislim, da ti NE bo uspelo.« Ta stavek, ta NE mi je dal krila. Moč in motivacijo. Totalna ironija. In danes … Danes sem prijateljici nadvse hvaležna. S tem NE me je rešila.

V fazi teme so bile poleg brutalnega zdravljenja, spoznavanje telesnih zmožnosti in zmožnosti duha moje prijateljice knjige, moji kužki, potovanja in izobraževanja ter pozneje študij, povezan s psihološko astrologijo, jungovsko psihodinamiko in psihologijo. Želela sem si ozdraviti dušo in najti odgovore o sebi.

Ure in ure sem presedela za knjigami, na predavanjih in terapevtskem stolu, kjer sem spoznavala svoje neustrezne mehanizme odzivanja, vzorce in ozaveščala rane. Na poti samospoznavanja sem se našla skozi arhetipski jezik, ki ga govori duša. Takrat mi je študij psihološke astrologije omogočil varen pristan in globok vpogled v človekovo, moje nezavedno. Jung me je prevzel, pozneje tudi psihodrama. (To je skupinska psihoterapevtska metoda dinamičnega tipa; terapevtske metode, ki se uporabljajo v psihodrami, se nanašajo na scensko ekspresijo, pri čemer uporabljajo dramske tehnike in tehnike skupinske dinamike).

Preživela sem. Tukaj sem. Živa. Živim. Mama čudovitim fantom. Ženska ob prekrasnem moškem, ki ima dušo …, duha, ki me vidi. Delam to, kar sem si vedno želela. Pomagam ljudem. Ker to želim. Zato ker znam, ker vem, kako je, ko si na oni strani, v temi. Ker vem, kako je, ko te je strah, ko si sam. Ker vem, kako boli. Ker poznam, kako težko je.

Danes sem neznansko hvaležna. Sebi. Svojim vodnikom. Svoji trmi, vztrajnosti in delovnim navadam. Svoji družini, učiteljem, ki sem jih srečala na svoji poti, potovanjem tu in onkraj. Brez njih ne bi bilo vsega, kar imam in sem.

In danes … Danes imam okoli sebe čudovite ljudi. Krasne prijatelje. Dom. Družino, ki sem jo želela. Imam vse, kar sem želela takrat in kar želim zdaj … MIR.

To je bila v resnici moja edina želja, ko sem stopila v svojo temo.

Med tem grozljivim procesom prebujanja sem v sebi nosila neomajen občutek, da neskončno padam skozi praznino teme. Pa vendar, čeprav sem doživela nepredstavljivo bolečino, soočenje z minljivostjo, me je prav ta tema toliko naučila o mojem življenjskem namenu, da sem vsak dan hvaležna za vse te izkušnje.

Navsezadnje pa, iskreno, takrat nisem imela pojma, kaj se mi dogaja. Vedela sem le, da je na koncu tunela luč. To sem videla, ko sem se soočila s sabo, z izbiro. Izbrala sem. Luč, ki me je vodila takrat in me vodi še danes.