ZVEZDANINA MODROST
Z možem se kregam, ker pravi, da se vtikam v tuje stvari
Spoštovana gospa Zvezdana! Pišem kot sorodnica dveh otrok. Njuni starši živijo na kmetih, otroke pa so ravnokar oddali v rejo. Gledati vse to je bila prava kalvarija, pila sta oba, tepla otroka, da sta modra hodila naokrog, vsaka druga beseda je bila p**ka materina, idi v k**ac. Zraven sta se režala kot pečena mačka. Otroka sta si večinoma kuhala sama, hodila do sorodnikov in nas prosila, naj ju vzamemo k sebi. Nobeden si ni upal narediti tega, dokler ju na socialno ni prijavila njena mati. Imela sta kontrole, otroka pa sta lagala, da jima je dobro. Ko sta ugotovila, da se nam in socialni smilita, pa sta obrnila ploščo in nalagala take grozne stvari o starših, da smo tudi vsi vedeli, da to ni res. Norišnica, nisi vedel, kdo pije in kdo plača, dokler se starši niso spet napili, tepli med sabo in potem še otroke. To je trajalo dve leti, dokler se socialna ni odločila in dala otroke v rejo. Oče in mama sta se napila od sreče in vsem v vaškem bifeju razlagala, da bosta vse prodala in šla drugam uživat. Res sta se že prvi vikend peljala na morje, drugi vikend sta šla hodit v gore, skratka, uživata, prodajata stare kmetijske stroje za drobiž in veselo pijeta. Mene pa zanima, zakaj jima na socialni pustijo, da razdajata ubogo imetje in otroci res ne bodo ničesar dobili? Zakaj na socialni mirno gledajo, kako propadata, saj bosta tako ali tako en dan na plečih družbe. Ne bi bilo bolje, da ju malo streznijo in prestrašijo ali prevzgojijo, ko je še čas? Z možem se kregam, ker pravi, da se vtikam v tuje stvari, naj dam mir, jaz pa vas sprašujem, ali imam prav. Ne da bi jih še jaz prijavila, se mi zdi pa prav, da socialno opozorim na to. Kaj mislite vi? Lojzka
Odpri galerijo
Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Spoštovana Lojzka!
Žal se na delo socialne službe premalo spoznam, da bi vedela kaj pametnega svetovati.
Razumem pa vašo stisko, stisko vseh, ki ste to gledali, ker človek težko presodi, kje se prestopa meja naše in tuje intimnosti. Družina je sveta stvar in posegati vanjo od zunaj je vedno delikatno. V Sloveniji imamo primere, ko ljudje od zunaj, ki so vedeli, kaj se dogaja v družini, niso pravočasno reagirali.
Ampak jaz jih razumem. In se sprašujem, kdaj je čas, da odreagiraš in zlorabe prijaviš. Prijava deluje, kot da si koga zatožil, počutiš se umazanega in nemočnega, kajne? Po drugi strani pa ljudje iz čiste zlobe prijavljajo na policijo in socialno ljudi za neumnosti in neki policist mi je nekoč razlagal, da pojma nimam, koliko človeškega gnoja se je naposlušal in vedel, da ljudje lažejo iz same zlobe.
Kadar gre za otroke, je treba biti res pazljiv in razčistiti s sabo in svojimi vrednotami. Najboljše merilo je, da se vživimo v otroke, kako bi se počutili, če bi bili na njihovem mestu, ko jih mlati edini, ki mu zaupajo in verjamejo. Otrok ne ve za socialno službo, ne ve, da lahko dobi pomoč od zunaj, želi si ljubeče mame in očeta. Zato smo na svetu odrasli, ki vemo, da si vsak otrok zasluži ljubečo družino. Torej je naša dolžnost, da poskrbimo zanje, tudi če niso naši. To je zame edina resnica, in če izhaja vaša skrb iz teh postavk, mirno pojdite na socialno in povejte, kaj vas skrbi.
Spreminjajmo tisto, kar je v naši moči. Zelo pronicljivo ste tudi ugotovili, da starši tonejo v propad. In smo spet na tankem ledu. Kdo lahko sodi? Otrok ne more, ker ne ve, za kaj gre, in edino njega se dedovanje imetja tudi tiče. Socialna bi morala to imetje zaščititi. Resničnost je velikokrat drugačna in včasih jim uspe, drugič ne, zato jim pomagajmo. Z informacijami, pa naj presodijo.
Zelo pa je treba paziti z obsodbami. Nismo bog, da bi sodili, to si je treba zapomniti. Spomnim se, kakšna jeza in sovraštvo sta se dvignila nad starše, ki so pretepli svojega otroka do smrti. Šlo je za pravo hajko, za javni linč, zdelo se mi je, da se je izpod preproge dvignilo nekaj, kar skoraj vsi uspešno skrivamo za družinskimi zidovi. Bolj smo bili poškodovani in prizadeti kot otroci, bolj jezni in besni smo na tiste, za katere javno izvemo, da mučijo svoje otroke.
To je zločin, da bo jasno! Zato je treba imeti hrbtenico in vsak sum prijaviti. A sodbe prepustimo drugim, sodišču, in se iskreno zazrimo v lastne bolečine in zlorabe.
Če bi se ljudje zavedali, kaj vse delamo svojim otrokom, če bi se hoteli izobraziti in raziskovati, če bi ozavestili svoja dejanja, bi bil svet nedvomno lepši.
Pred kratkim sem bila na delavnici Tomislava Kuljiše, kjer smo prek telesa (telesno orientiranih vaj) prišli do spominov iz otroštva, ki se jih ne zavedamo in so skriti v naši podzavesti. Zaradi njih, ko smo odrasli, ponavljamo vzorce. Ko sem ugotovila, kaj in kje se je zataknilo v mojem otroštvu, skoraj nisem verjela. Potem pa sem se spomnila sebe kot mame, in takrat sem zajokala.
Doumela sem, da so moji otroci čutili vsako mojo žalost, vsako mojo laž, nesrečo, četudi jim tega nisem kazala, ampak celo skrivala. Ko sem negotova včasih izgubljala tla pod nogami, so vse to delili z menoj tudi oni. Tudi odnos z možem, njihovim očetom, so skenirali in ponotranjili. Tako si zadajamo modrice na srcu, ne vidi se jih, a bolijo vse življenje. Zato vem, da so tepež, kričanje in maltretiranje samo vrh ledene gore in da se marsikaj gnilega skriva šele pod njo. In tako zlorabe javno ali tiho prehajajo iz roda v rod. To je strašna resnica in treba se je soočiti z njo.
Zato kar vprašajte moža, čemu vam svetuje, tako kot vam. V njegovem nasvetu se skriva marsikaj!
Ja, starše, ki jih opisujete, bi bilo treba kaznovati, prevzgajati. Ali mislite, da se to da? Poseči v okorelo, zasmrajeno in zaledenelo psiho človeka, ki sploh ne ve več, da dela nekaj narobe? Najlaže je torej kaznovati. Kako priti do njunega srca, ki so ga nekoč tudi njima zlomili starši, pa je vprašanje za strokovnjake.
Lojzka, hvala za pogum in vse dobro vam želim!
Žal se na delo socialne službe premalo spoznam, da bi vedela kaj pametnega svetovati.
Razumem pa vašo stisko, stisko vseh, ki ste to gledali, ker človek težko presodi, kje se prestopa meja naše in tuje intimnosti. Družina je sveta stvar in posegati vanjo od zunaj je vedno delikatno. V Sloveniji imamo primere, ko ljudje od zunaj, ki so vedeli, kaj se dogaja v družini, niso pravočasno reagirali.
Ampak jaz jih razumem. In se sprašujem, kdaj je čas, da odreagiraš in zlorabe prijaviš. Prijava deluje, kot da si koga zatožil, počutiš se umazanega in nemočnega, kajne? Po drugi strani pa ljudje iz čiste zlobe prijavljajo na policijo in socialno ljudi za neumnosti in neki policist mi je nekoč razlagal, da pojma nimam, koliko človeškega gnoja se je naposlušal in vedel, da ljudje lažejo iz same zlobe.
Kadar gre za otroke, je treba biti res pazljiv in razčistiti s sabo in svojimi vrednotami. Najboljše merilo je, da se vživimo v otroke, kako bi se počutili, če bi bili na njihovem mestu, ko jih mlati edini, ki mu zaupajo in verjamejo. Otrok ne ve za socialno službo, ne ve, da lahko dobi pomoč od zunaj, želi si ljubeče mame in očeta. Zato smo na svetu odrasli, ki vemo, da si vsak otrok zasluži ljubečo družino. Torej je naša dolžnost, da poskrbimo zanje, tudi če niso naši. To je zame edina resnica, in če izhaja vaša skrb iz teh postavk, mirno pojdite na socialno in povejte, kaj vas skrbi.
Spreminjajmo tisto, kar je v naši moči. Zelo pronicljivo ste tudi ugotovili, da starši tonejo v propad. In smo spet na tankem ledu. Kdo lahko sodi? Otrok ne more, ker ne ve, za kaj gre, in edino njega se dedovanje imetja tudi tiče. Socialna bi morala to imetje zaščititi. Resničnost je velikokrat drugačna in včasih jim uspe, drugič ne, zato jim pomagajmo. Z informacijami, pa naj presodijo.
Zelo pa je treba paziti z obsodbami. Nismo bog, da bi sodili, to si je treba zapomniti. Spomnim se, kakšna jeza in sovraštvo sta se dvignila nad starše, ki so pretepli svojega otroka do smrti. Šlo je za pravo hajko, za javni linč, zdelo se mi je, da se je izpod preproge dvignilo nekaj, kar skoraj vsi uspešno skrivamo za družinskimi zidovi. Bolj smo bili poškodovani in prizadeti kot otroci, bolj jezni in besni smo na tiste, za katere javno izvemo, da mučijo svoje otroke.
To je zločin, da bo jasno! Zato je treba imeti hrbtenico in vsak sum prijaviti. A sodbe prepustimo drugim, sodišču, in se iskreno zazrimo v lastne bolečine in zlorabe.
Če bi se ljudje zavedali, kaj vse delamo svojim otrokom, če bi se hoteli izobraziti in raziskovati, če bi ozavestili svoja dejanja, bi bil svet nedvomno lepši.
Pred kratkim sem bila na delavnici Tomislava Kuljiše, kjer smo prek telesa (telesno orientiranih vaj) prišli do spominov iz otroštva, ki se jih ne zavedamo in so skriti v naši podzavesti. Zaradi njih, ko smo odrasli, ponavljamo vzorce. Ko sem ugotovila, kaj in kje se je zataknilo v mojem otroštvu, skoraj nisem verjela. Potem pa sem se spomnila sebe kot mame, in takrat sem zajokala.
Zelo je treba paziti z obsodbami. Nismo bog, da bi sodili, to si je treba zapomniti.
Doumela sem, da so moji otroci čutili vsako mojo žalost, vsako mojo laž, nesrečo, četudi jim tega nisem kazala, ampak celo skrivala. Ko sem negotova včasih izgubljala tla pod nogami, so vse to delili z menoj tudi oni. Tudi odnos z možem, njihovim očetom, so skenirali in ponotranjili. Tako si zadajamo modrice na srcu, ne vidi se jih, a bolijo vse življenje. Zato vem, da so tepež, kričanje in maltretiranje samo vrh ledene gore in da se marsikaj gnilega skriva šele pod njo. In tako zlorabe javno ali tiho prehajajo iz roda v rod. To je strašna resnica in treba se je soočiti z njo.
Zato kar vprašajte moža, čemu vam svetuje, tako kot vam. V njegovem nasvetu se skriva marsikaj!
Ja, starše, ki jih opisujete, bi bilo treba kaznovati, prevzgajati. Ali mislite, da se to da? Poseči v okorelo, zasmrajeno in zaledenelo psiho človeka, ki sploh ne ve več, da dela nekaj narobe? Najlaže je torej kaznovati. Kako priti do njunega srca, ki so ga nekoč tudi njima zlomili starši, pa je vprašanje za strokovnjake.
Lojzka, hvala za pogum in vse dobro vam želim!
