Za slovenskega igralca je golota naravna, fascinantna in ranljiva

To pomeni, da tudi sede in se zavije v plastično vrečo, medtem ko se za njim prikazujejo njegove vloge, na koncu pa znoj, ki se je nabral v njej, zlije v kozarec in ga spije. To pomeni tudi, da med performansom Skupaj z Lejo Jurišič kar šest ur raziskuje, kaj pomeni biti skupaj. Zdi se brez strahu, ovir in sramu.

Neustrašen

»Gledališče združuje največ različnih umetnosti, zato verjamem, da je 'gesamtkunst'. Ne gre brez likovne, glasbene, besedne, plesne umetnosti,« pravi. Čeprav je v osnovni šoli užival v likovnem izražanju, v srednji pa v pevskem zboru, danes po čopiču ne seže in v muzikalih ga ne boste videli. »Če je treba kaj zapeti, mi je to v veliko veselje,« se namuzne, »ampak ne bom ocenjeval, kako mi gre.« Povezovanje in prepletanje je nujno, meni. Po dvajsetih letih v umetnosti danes na vse skupaj gleda drugače, kot je na začetku. »Čeprav sam po sebi nisem brez strahu, zapor, pomislekov in zadržkov.« Boji se, da bi se bližnjim kaj zgodilo, pravi, najbolj se je ustrašil, ko je imel eden od otrok manjšo prometno nesrečo. Tistemu večnemu strahu pred blamažo pa se je izognil. Tako se vsaj zdi, saj danes v projekt skoči na glavo in takoj. »Ah, kje!« vzklikne in zamahne z roko. »Seveda se bojim blamaže, a z namenom, da se ne bi blamiral, nekaj poskusim. Na tak način gradim svojo neustrašnost.« Na začetku kariere je imel več pomislekov in zadržkov. »Predvsem moram verjeti v to, v kar bom skočil,« pravi. »Naše osebnosti poznajo veliko omejitev, najbrž tudi zato, da lahko v življenju delujemo in gremo skozi vse peripetije.« S tem gradimo svoj jaz, ki pa se seveda spreminja. »Kakšnih stvari si nekdaj nisem upal, a ravno zato to počnemo – poskušamo nekaj, česar ne poznamo.«

Telo je fascinantno orodje

Velik del Mandićeve neustrašnosti predstavlja dejstvo, da je telo njegovo glavno orodje, pogosto povsem golo, čemur prikimava tudi sam. »Telo je veliko pomagalo,« zamišljeno pritrdi. »Samo besede pri igri niso dovolj, igraš s celim telesom, saj izraža tvoja občutja, stisko, vse.« Nekateri celo pravijo, da ni predstave, v kateri ne bi spustil hlač. »Oh, to pa ne bo držalo,« se glasno zasmeji. »Kar nekaj predstav je, v katerih hlače ostanejo na svojem mestu in mi ne dovolijo, da bi se slekel!« Je tako tudi v novi predstavi Matiček se ženi? »Naj pridejo ljudje pogledat,« se namuzne. »Rekel bom le to, da besedilo kar buhti od hrepenenja po uresničitvah in izpolnitvah – takšnih in drugačnih.« Zanj je golo telo nekaj čudovitega, fascinantnega. »Likovna umetnost je polna golih teles, včasih diskretno zakritih,« pravi. »V gledališču pa tista tkanina, ki zakriva dele telesa, ki se jih 'ne sme' pogledati – niti pri sebi, kaj šele pri nekom drugem –, čez čas pade.« V umetnosti ni neprimerne golote, vendar jo najde v medijih. »Ves čas se na nekaj namiguje, pri samem dejanju ali nad njim pa se ljudje zgražajo.« Šokiranosti nad golim telesom v dramskih predstavah ne razume. »Če je recimo petdeset odstotkov mojih vlog golih in delno golih, ne vidim nobene težave s tem,« skomigne. »Seveda je odvisno od vloge, a golota lahko veliko prispeva k njej.« V predstavi Skupaj z Lejo preigravata kup vlog. »Na plan potegneva odnose, ki sicer niso odnosi med nama, zrcaliva in preizkušava z improvizacijo, kaj vse si lahko drugemu. In ravno v tem 'biti skupaj' je ta 'rajcljivost'. Če sem v tej predstavi iskren do sebe kot ustvarjalca, performerja, je logično, da tudi tu uporabljam golo telo, če sem se do sedaj ukvarjal z njim.«

Gole zasluge

Hitro prideva do zaključka, da v besedilu ne piše vedno 'in potem se Mandić sleče'. Krivdo ali zasluge za golo Mandićevo telo na odru pa lahko pripišemo tako režiserjem kot Marku samemu. »Če se dva pripravljata na spolni odnos ali ga že imata, je avtentično, da se pokaže koža,« pravi. V predstavi Zapiranje ljubezni, v kateri igra s partnerico Pio Zemljič, ponazorita Johna Lennona in Yoko Ono na znani fotografiji in Marko mora biti gol, kot je bil John. »Golota govori tudi o ranljivosti,« pravi. »Ko sem v Glembajevih igral Leoneja, moškega pri izpovedovanju, mi je pri tem pomagala slika Luciana Freuda. Gol moški razkrečen leži na kavču in se izpoveduje neki ženski. Kdaj smo bolj ranljivi kot takrat, ko smo goli? Pred seboj, pred svetom, pred ljudmi, ki jih ljubimo mi ali liki, ki jih igramo? Takrat mi je golota odprla povsem novo dimenzijo, čeprav v tistem prizoru, v tisti uprizoritvi potem sploh nisem bil gol. V kakšni predstavi pa je treba goloto res videti.« Njegova prva 'gola' predstava je bila Vladimir Matjaža Zupančiča, v kateri se je na hitro oprhal. »Obračal sem se stran, da se le ne bi česa videlo,« se smeji. V Uršuli ga je že čakala drugačna naloga. »Tam se Lucas pogovarja s svojim lucasom,« se nasmehne. »Če v besedilu piše, da gol moški preplava delto reke do svoje ljubljene, nimamo kaj improvizirati.« Vsa Markova golota pa seveda ne pomeni, da ni sramežljiv. »Sprva sem imel težave z razgaljanjem,« pritrdi, »saj se daš na ogled. A večkrat, ko to narediš, laže je. To pa ne pomeni, da me v zasebnem življenju ni sram!« V predstavi Pilad je bil skoraj ves čas gol – do zadnjega, oblečenega prizora. »Ko smo se potem v garderobi preoblačili, sem se pa po nepotrebnem skrival, da me ne bi kdo videl,« se zasmeji. »Takrat mi je bilo presenetljivo nerodno. Razlika je v intimnosti,« pravi. »Nikar ne mislite, da po garderobi vehementno marširam brez oblačil.«

Družinske vezi

In čeprav je bil v otroštvu sramežljiv, je bila golota v njihovi družini nekaj povsem običajnega. »Mi smo bili povsod goli, čeprav nismo hodili na nudistične plaže. Svobodno smo se premikali po kopalnici, eden je lulal, drugi kakal, tretji si je umival zobe,« pravi. »In enako je zdaj v moji družini. Sicer ne vem, kako bo, ko bosta sinova malce starejša, a s Pio jih vzgajava tako, kot sva bila vzgojena midva.« Svobodnost golote ga je naučila sprejeti svoje telo. »Nobenega skrivanja,« odkima. »Vsi smo telesa. A vsak ima predsodke, z nečim ni zadovoljen, pa če ima še tako popolno telo. Ljudje smo pač takšni.« Otroci pa seveda goloto in telo že tako razumevajo po svoje. »Kar se tudi spreminja. Včasih se jima nekaj zdi smešno, denimo. Ko sta še zelo majhna uporabila kakšno kletvico ali besedo iz seksualnega repertoarja – vse to otroci mimogrede poberejo –, je bilo zame pomembno, da iz tega ne ustvarimo tabuja, pač pa, da vesta, kaj govorita, kaj pomenijo vse te pizdarije, ki so jima letele iz ust,« se zasmeji. Starejši sin Voranc ima zdaj že dvanajst let, tako da je že zakorakal v najstniška leta, mlajši France pa deset. Starševstvo pa je vplivalo tudi na Markove vloge, ker je s tem določene stvari začel drugače razumevati.

MandićStroj

Nastopi, kot sta v performansu Skupaj in predstavi MandićStroj, v kateri prikaže 38 vlog, ki jih je odigral v karieri, so seveda tudi zelo naporni in zanje mora biti v precejšnji kondiciji. »MandićStroj je zdaj precej nenaporen,« se nasmeji. »Po Hlapcih sem naslednji dan zelo utrujen, izčrpan, čeprav sem tam dokaj miren in statičen, Skupaj pa je fizično izredno naporen nastop.« Že za igralstvo samo potrebuje precejšnjo telesno pripravljenost. »Vsaka vloga zahteva tudi določene veščine,« razloži. »Če mora lik v predstavi nekaj znati ali narediti, se moram jaz tega naučiti. Enako je pri performansu z vrečo. Da se bom dovolj spotil, moram čez dan spiti veliko vode. Za pridobivanje kondicije za Skupaj sva z Lejo med drugim tudi kolesarila okrog Ljubljane po Poti spominov in tovarištva. Tina Maze je vedela, kaj mora narediti, da bo speljala progo. Igralstvo je nekakšen šport. Velikokrat se imamo za najboljše, se pa sprašujem, če so naša resnost, pripadnost in delavnost vedno enake kot pri košarkaški ekipi, ki zmaga na evropskem prvenstvu.« Dodatno za svoje fit telo ne počne ničesar posebnega. »Hodim po stopnicah,« se nasmehne. »Za vlogo že med vajami nabiram kondicijo, pomaga mi tudi kolo. Veliko lahko zase naredim sproti, ko nesem vrečke iz trgovine, recimo. Ko sva se s Pio selila v četrto nadstropje brez dvigala, sem pač nosil pohištvo, škatle gor in dol. In pozneje še otroka. Sicer pa vse družine to počnejo približno enako.« Ko omeni Pio, se njegov glas omehča. Prizna, da mu je všeč, da bi lahko Zapiranje ljubezni igrala v neskončnost. »Ker se razvijava midva in najin odnos, se spreminjata tudi tidve vlogi, zato bi bilo to zanimivo igrati vse do upokojitve in dlje.« V vseh teh letih sta se tudi navadila, da je kateri od njiju kdaj preobremenjen z vlogo in je zaradi tega bolj razdražljiv. »Zdaj ima najin odnos že kar nekaj kilometrine,« se zasmeji, »in si poveva, kaj naju teži. Dobro je, da si prisluhneva.« Čeprav se že zelo dobro poznata, sta par kot vsi drugi. »Kakšen prepir morda traja dan in pol, ampak tihega tedna nimava, čeprav sem, vsaj jaz – za Pio ne bom govoril – trmast in bi zagotovo lahko vztrajal. Zakaj bi si grenili življenje, če ni treba?« skomigne. »Tihe ure pa so dobre za vsakogar, za obrat navznoter, za razmislek. To potrebujemo. Vsi.«