ZVEZDANINA MODROST
Zadnjič sem šla k zdravniku in je rekel, da moram na antidepresive
Draga Zvezdana! Sem nesrečna in žalostna. Ni mi do življenja, ni mi do ničesar. Vse je brez veze. Leta in leta sem v zvezi, ki to niti ni, vse napol lažno, neiskreno, na trenutke se potolažim, potem pa vidim vse tako, kot je. Brez pogovora, brez odgovorov, ene in iste težave, laži, obremenitve, zadolžitve ... Delam v službi, ki jo sovražim, ampak nimam kaj. Nimam moči, da bi jo zamenjala. Nekoč me je zelo veselila, zdaj pa je vedno bolj stresno, samo pritiski so še in mi gre kar na bruhanje, ko zjutraj vstanem in grem tja. Še delovni čas je ves čas enak, nenormalen vsak dan, vedno nas nategujejo in zahtevajo, da delamo čez delovnik, več, vedno več ... Ljudje okoli mene so nasmejani, vse jim gre in me začudeni sprašujejo, zakaj se držim tako grdo, ali mi govorijo, da naj že nekaj naredim in naj ne jamram. Če mi gre na jok, se obrnejo stran in namigujejo, da sem res razvajena in tečna. Jaz sem večinoma tiho. Nehala sem govoriti. Vse, kar naredim, je narobe, neumno. Zadnjič sem šla k zdravniku in je rekel, da moram na antidepresive. Imam jih na mizi pred sabo, kaj naj naredim, naj jih vzamem? Ker se mi bo strgalo, če me bo tako vleklo dol. Kaj ti misliš? Anabela
Odpri galerijo
Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Draga Anabela!
Slišim te, razumem te. Ni ti lahko, verjamem ti. Nisem strokovnjak, brala sem o teh mučnih pritiskih, tesnobah, temi, iz katere ne moreš, doživela pa sem jih redko. Ne, ker bi bila boljša od tebe, verjetno ker so mi naravno dana orodja, ki mi pomagajo, da prebrodim težave. Velikokrat se počutim podobno, le ven splezam hitreje, drugače. Vem, da je vsaj četrtina Slovencev pod pritiskom in stresom, tik pred izgorelostjo, depresivna, tesnobna. Saj uradni zaznamki govorijo o tistih, ki redno jemljejo antidepresive. Jaz antidepresivom nisem naklonjena. Vidim jih kot nujno zlo, ki pomaga samo trenutno, časovno omejeno, prebroditi krizo.
Vsaka bolezen potrebuje celostno analizo. Če s tabletami zadušimo in zameglimo vzroke, da je do teme in tesnobe prišlo, naivno verjamemo, da gre samo za biološke, telesne vzroke, pristanemo na tabletah, na kemiji. Zato je odločitev, v kaj človek verjame, kako se bo zdravil, odvisna samo od njega in njegovih prepričanj. Lahko ti povem samo svoje mnenje, ti se boš morala odločiti sama.
Jaz bi se na tvojem mestu takoj odločila, da grem k psihoterapevtu, iskala bi vzroke v sebi, ki so me pripeljali do takšnega stanja. Takoj bi začela redno telovaditi, in to pod vodstvom, takoj bi podvojila odmerek vitaminov C in D (šla bi na pregled k dr. Ivici Flis, saj prehranskih dodatkov ni pametno jemati na pamet), saj vemo, da njuno pomanjkanje vpliva na naše razpoloženje. Naj je še tako težko, treba je iti v naravo, med živali in početi kaj fizično.
Tvoje stanje je resno in poskusi se zaljubiti vase. Poskusi se vsaj objeti za začetek. Poskusi se sprejeti takšno, kot si, potrto, depresivno in izgubljeno. Nisi edina.
Spomnim se, da sem dr. Veroniko Podgoršek nekoč vprašala, kdaj ona predpiše ali svetuje jemanje antidepresivov. Odgovorila mi je, da se najprej dolgo pogovarja in da se za antidepresive redko odloči. Neki drugi psihiater me je prepričeval, da so antidepresivi nujni, da nimajo tako hudih stranskih učinkov in da v določenem trenutku človeka potegnejo iz teme. Barbka Špruk redno objavlja članke o strahotnih odvisnostih in neugodnih stranskih učinkih zdravil za psihične bolezni, sama je podobno zgodbo doživela na lastni koži.
Imam prijateljico, ki jemlje antidepresive več kot 30 let in pravi, da brez njih ne more. Ni v dobri fizični pripravljenosti, a pravi, da je to vseeno bolje kot tesnoba in histerija, ki bi ju čutila brez tablet.
Imam prijatelja, ki je venel ob nas, niti premikati se ni mogel več, kaj šele delati, in vsi moji poskusi, da bi krizo prebrodil brez antidepresivov, niso pomagali. Poskušal je z alternativnimi zdravljenji, vendar ni bil dosleden in verjetno tudi ni zares verjel v zdravilni učinek meditacije in raziskovanja vzrokov. Končal je na antidepresivih. Po mesecu in pol se je vrnil v svoj delovni ritem in včasih po pretirano dobrem razpoloženju vidim, da to ni čisto on.
Dolgo sem verjela, da antidepresivi v resnici dvigujejo raven seratonina, dokler nisem prebrala študije, ki dokazuje, da to ni res. Kaj je res? Ne vem, nisem zdravnik, nisem specialist. Zagotovo pa vem, da sonce in narava pomagata. Nekoč sem si za prijateljico vzela čas in poletje je preživela na moji kmetiji, pogovarjali sva se, delali na vrtu, kar težka fizična dela. Bila je depresivna in se je po enem mesecu prvič nasmejala.
Depresija je zahrbtna, to malodušje, ko te vleče v spanec, na kavč, s katerega ne moreš vstati. Zato se mi zdi toliko bolj pomebno, da ne pripeljemo življenja do te točke, če se le da. Zato mislim, da se je treba ves čas izobraževati, preverjati svoje notranje občutke, se učiti, biti do sebe prijazen, širokogruden, znati prisluhniti svojim občutkom, željam, prepoznati vzorce, stanja, ki se ti ponavljajo, in se jih lotiti z iskrenostjo in zaljubljenostjo v življenje. Hvaležnost je velika beseda in mogočno zdravilo zoper malodušje. Radost, ki jo čutimo ob drobnih stvareh, prijateljevanje z živalmi, skrb zanje in sprejemanje njihovih modrosti.
Naj mi oprostijo vsi, ki se z mano ne strinjajo, jaz verjamem, da je ves strup, ki v nas dela bolezni, skrit v naših mislih, prepričanjih in nezdravem življenjskem slogu. Zavedam se, da je moj odgovor tebi, tudi prepričanje, moje!
Zato ti iskreno svetujem, da se, preden začneš jemati antidepresive, resno in odgovorno izobraziš na tem področju, da pridobiš več različnih mnenj in obiščeš dobrega psihoterapevta. In če se že odločiš zanje, se odloči tudi, da bodo antidepresivi samo most do tvojega boljšega počutja. Vmes trdo delaj na sebi, da odkriješ vzroke, ki so te pripeljali do sem, kjer si.
Slišim te, razumem te. Ni ti lahko, verjamem ti. Nisem strokovnjak, brala sem o teh mučnih pritiskih, tesnobah, temi, iz katere ne moreš, doživela pa sem jih redko. Ne, ker bi bila boljša od tebe, verjetno ker so mi naravno dana orodja, ki mi pomagajo, da prebrodim težave. Velikokrat se počutim podobno, le ven splezam hitreje, drugače. Vem, da je vsaj četrtina Slovencev pod pritiskom in stresom, tik pred izgorelostjo, depresivna, tesnobna. Saj uradni zaznamki govorijo o tistih, ki redno jemljejo antidepresive. Jaz antidepresivom nisem naklonjena. Vidim jih kot nujno zlo, ki pomaga samo trenutno, časovno omejeno, prebroditi krizo.
Jaz verjamem, da je ves strup, ki v nas dela bolezni, skrit v naših mislih, prepričanjih in nezdravem življenjskem slogu.
Vsaka bolezen potrebuje celostno analizo. Če s tabletami zadušimo in zameglimo vzroke, da je do teme in tesnobe prišlo, naivno verjamemo, da gre samo za biološke, telesne vzroke, pristanemo na tabletah, na kemiji. Zato je odločitev, v kaj človek verjame, kako se bo zdravil, odvisna samo od njega in njegovih prepričanj. Lahko ti povem samo svoje mnenje, ti se boš morala odločiti sama.
Jaz bi se na tvojem mestu takoj odločila, da grem k psihoterapevtu, iskala bi vzroke v sebi, ki so me pripeljali do takšnega stanja. Takoj bi začela redno telovaditi, in to pod vodstvom, takoj bi podvojila odmerek vitaminov C in D (šla bi na pregled k dr. Ivici Flis, saj prehranskih dodatkov ni pametno jemati na pamet), saj vemo, da njuno pomanjkanje vpliva na naše razpoloženje. Naj je še tako težko, treba je iti v naravo, med živali in početi kaj fizično.
Tvoje stanje je resno in poskusi se zaljubiti vase. Poskusi se vsaj objeti za začetek. Poskusi se sprejeti takšno, kot si, potrto, depresivno in izgubljeno. Nisi edina.
Spomnim se, da sem dr. Veroniko Podgoršek nekoč vprašala, kdaj ona predpiše ali svetuje jemanje antidepresivov. Odgovorila mi je, da se najprej dolgo pogovarja in da se za antidepresive redko odloči. Neki drugi psihiater me je prepričeval, da so antidepresivi nujni, da nimajo tako hudih stranskih učinkov in da v določenem trenutku človeka potegnejo iz teme. Barbka Špruk redno objavlja članke o strahotnih odvisnostih in neugodnih stranskih učinkih zdravil za psihične bolezni, sama je podobno zgodbo doživela na lastni koži.
Imam prijateljico, ki jemlje antidepresive več kot 30 let in pravi, da brez njih ne more. Ni v dobri fizični pripravljenosti, a pravi, da je to vseeno bolje kot tesnoba in histerija, ki bi ju čutila brez tablet.
Imam prijatelja, ki je venel ob nas, niti premikati se ni mogel več, kaj šele delati, in vsi moji poskusi, da bi krizo prebrodil brez antidepresivov, niso pomagali. Poskušal je z alternativnimi zdravljenji, vendar ni bil dosleden in verjetno tudi ni zares verjel v zdravilni učinek meditacije in raziskovanja vzrokov. Končal je na antidepresivih. Po mesecu in pol se je vrnil v svoj delovni ritem in včasih po pretirano dobrem razpoloženju vidim, da to ni čisto on.
Dolgo sem verjela, da antidepresivi v resnici dvigujejo raven seratonina, dokler nisem prebrala študije, ki dokazuje, da to ni res. Kaj je res? Ne vem, nisem zdravnik, nisem specialist. Zagotovo pa vem, da sonce in narava pomagata. Nekoč sem si za prijateljico vzela čas in poletje je preživela na moji kmetiji, pogovarjali sva se, delali na vrtu, kar težka fizična dela. Bila je depresivna in se je po enem mesecu prvič nasmejala.
Depresija je zahrbtna, to malodušje, ko te vleče v spanec, na kavč, s katerega ne moreš vstati. Zato se mi zdi toliko bolj pomebno, da ne pripeljemo življenja do te točke, če se le da. Zato mislim, da se je treba ves čas izobraževati, preverjati svoje notranje občutke, se učiti, biti do sebe prijazen, širokogruden, znati prisluhniti svojim občutkom, željam, prepoznati vzorce, stanja, ki se ti ponavljajo, in se jih lotiti z iskrenostjo in zaljubljenostjo v življenje. Hvaležnost je velika beseda in mogočno zdravilo zoper malodušje. Radost, ki jo čutimo ob drobnih stvareh, prijateljevanje z živalmi, skrb zanje in sprejemanje njihovih modrosti.
Naj mi oprostijo vsi, ki se z mano ne strinjajo, jaz verjamem, da je ves strup, ki v nas dela bolezni, skrit v naših mislih, prepričanjih in nezdravem življenjskem slogu. Zavedam se, da je moj odgovor tebi, tudi prepričanje, moje!
Zato ti iskreno svetujem, da se, preden začneš jemati antidepresive, resno in odgovorno izobraziš na tem področju, da pridobiš več različnih mnenj in obiščeš dobrega psihoterapevta. In če se že odločiš zanje, se odloči tudi, da bodo antidepresivi samo most do tvojega boljšega počutja. Vmes trdo delaj na sebi, da odkriješ vzroke, ki so te pripeljali do sem, kjer si.
