Zdenko Matoz: 40 let mitov in skrivnosti punk-rock legende (Suzy)
Novinarski kolega je izdal avtoriziran življenjepis kultne ljubljanske glasbene skupine, v katerem razgalja takratne dogodke, anekdote in stranpoti ter odstira tančico s skrivnosti in mita skupine Niet.
Jesenski obred alternativcev
Zdenko pravi, da se v knjigi končno razjasni dolgoletna 'fama' alternativne scene, in sicer da med skupino Niet in ljubljanskimi 'hardcorovci' ni bilo tako močnega spora, ne ideološkega ne glasbenega, kot se je govorilo. Bila so določena trenja. »Navsezadnje je bila to večinoma srednješolska mularija, seveda se je iskrilo.
Ko je po drugi strani skupina Niet potrebovala kakšnega člana, je na pomoč vedno vskočil kdo iz teh zasedb,« takratno stanje opisuje Matoz. Njegov prvi spomin nanje sega v leto 1984, ko se je udeležil svojega drugega festivala Novi rock.
»Ta dogodek je bil za nas, alternativce, ki smo se iz različnih krajev zbirali v Ljubljani, da bi nekaj študirali, pravi jesenski obred. Novi rock je bil platforma za sveže glasbene tokove – domači in tuji rock, hard core, punk, novi val – in skupina Niet je bila del tega preporoda,« pravi.
Ritem človeštva
Njegova najljubša njihova pesem je nedvomno Ritem človeštva. »Simbolizira absurdno nujo človeštva, da se spreminja in hkrati ostaja enako. Punk in novi val sta širila meje svobode v družbenem in političnem prostoru, kar je vodilo k osamosvojitvi Slovenije. Številni 'osamosvojitelji' se še danes junaško tolčejo po prsih, kako so nas lastnoročno osvobodili. Kar ni res. Takrat so veselo plačevali članarino Zvezi komunistov, nekateri so celo aktivno preganjali punkerje in ostale drugače misleče,« pripoveduje v zanosu.
Med pisanjem knjige jih je spet veliko poslušal. Njihov koncert v Križankah je spremljal iz zaodrja in ga tako doživel z drugega zornega kota. »Vzdušje je bilo fantastično. V prihodnje jih bom obiskal še nekaj, saj bo pred nastopi potekala promocija knjige, denimo v Brežicah, ob 30. obletnici Orto bara in v Domžalah,« razkrije načrte.
Bodo še dolgo ustvarjali? Punk generacija – tako glasbeniki kot poslušalci – se počasi poslavlja. »Kot pravijo, punk še ni crknu! Nieti bodo igrali, dokler bo šlo, potem se bodo poslovili. Tako pač gre življenje,« je realen. Biografija Pa tako lep dan je bil prinaša svež pogled na njihovo zapuščino in vpliv na slovensko glasbeno in kulturno sceno. Knjiga ni le zgodba o skupini, ampak tudi o duhu časa, ki ga je oblikovala.