Zdrava navezanost pomeni neodvisnost

V otroštvu je bila med igro vedno učiteljica v šoli. Pri tem se je celo snemala na stari kasetofon, govorila pa v jeziku, ki ne obstaja. »S sestro sva se tako sporazumevali in nihče naju ni razumel,« pravi. Ko je imela devet let, so starši povedali, da se selijo na Nizozemsko. Takrat se je začela pot male popotnice, ki se še danes ni povsem končala.

Naučiti se učiti

»Imela sem zelo močno domišljijo, temu bi danes rekli vizualizacija. Eno leto pred našim odhodom sem vsak dan na poti domov iz šole med hojo sanjarila o nekem čudovitem kraju, kamor se selimo, kjer govorim drugi jezik in imam prijatelje. Ko se je to zgodilo, sem skorajda rekla 'končno!'« se zasmeji. Tja so odpotovali veseli in vznemirjeni. Ni se bala niti neznanih sošolcev niti jezika. Danes pravi, da najbrž tudi zato, ker njeni starši niso imeli strahu. Tam so deklici takoj vpisali v nizozemsko šolo, ne da bi se prej naučili jezika, in danes ve, da je bilo to najbolje. »Vsak konec tedna sva z očetom sedeli pri knjigah in skupaj smo se sedem ur na dan s kasetarjem in pisanjem učili jezika. Takrat sem se naučila učiti. To je bilo darilo, skozi katero pa sem se morala pregristi. Med učnimi urami sem poslušala otroke, ki so se igrali zunaj, midve pa sva morali biti med knjigami.«

Nizozemščina je težak jezik, pri katerem je pomembna intonacija, saj lahko ena beseda pomeni dve povsem različni in nekompatibilni stvari. »Danes starši otrok ne naučijo, kako naj se učijo, pač pa skozi vso šolo sedijo z njimi. Ko sva šli s sestro v nizozemsko šolo, sta oče in mama rekla: 'Do zdaj sva vama lahko pomagala, od tu pa ne bo šlo več.'« To je bila prva faza spuščanja staršev. »Takrat sem prvič prevzela odgovornost za svoje življenje, in na tak način si začneš graditi samozavest, si zaupati. Otroku ne smemo govoriti samo 'super si, pameten si', ker bo takrat, ko mu ne bo uspelo, mislil, da je neumen. Reči moramo raje 'potrudil si se, v to si vložil energijo'. Tako bo razumel, da se mora bolj potruditi, kar pa se v resnici lahko vsakdo.«
 

Največji preboj

Pri sedemnajstih se je odpravila na študij v Madrid. »Mogoče sva bili cepljeni že zaradi našega načina življenja. Na Nizozemskem je vse ravno, mi pa smo bili vajeni hoditi v hribe, ker je oče velik pohodnik,« se namuzne. Zato so začeli potovati. »Takrat se je v meni sprožil občutek, da moramo naprej, se učiti jezike, odkrivati nove kraje in ne moremo obtičati.« Ker je bila tedaj že na mednarodni bežigrajski gimnaziji, se ji je zdelo samo po sebi umevno, da gre na mednarodno šolo. »Moj oče, ki je drugače zelo odprt, ni bil prepričan, da je to dobra ideja, mama, ki je prišla z osemnajstimi leti v Slovenijo, pa me je razumela. Rekla je, da sem bolj zrela, kot je bila ona, imela je zaupanje vame in vizijo, da to zmorem. Največ, kar lahko otroku daš, je, da imaš vizijo zanj ter vero vanj in v življenje.«

Za to ji je še danes hvaležna. »Najlepše je, da ti starši dajo dovoljenje, da letiš, in zaupanje, da ne boš padel.« A padci so prišli, prav tako ljudje, ki so rekli, da ji ne bo uspelo. »'To ni standard, tega nihče ne dela.' Tisti, ki ne verjamejo vate, ti dajo vzdržljivost in trdoživost ter željo, da jim kljubuješ in pokažeš, da zmoreš. V življenju moraš imeti tudi ljudi, ki ne verjamejo vate.« Nobena od njenih poti ni bila lahka, pravi, a v Madridu je doživela največji preboj.

»Prej sem živela s starši in bila vajena dobiti vse, kar potrebujem. Nenadoma sem bila sama v pravem pomenu besede. Razveselila sem se, da bom le preživela, ko sem odkrila konzerve in ugotovila, da to pač odpreš in mogoče malo pogreješ,« se pošali. »Pogosto sem pomislila, kaj mi je bilo tega treba. Moji prijatelji so razmišljali, kaj bodo počeli čez vikend, jaz pa sem se ukvarjala s tem, da v Madridu najdem svojega ponudnika elektrike, da preverim, zakaj je v stanovanju ni. In to sem počela v takrat polomljeni španščini. Vendar sem vedela, da bom pustila samo sebe na cedilu, če spakiram in grem domov.«
 

Ves svet je njen dom

Asya je namreč izredno opravila izpite in maturo ter šla na fakulteto, tja se je vsak dan vozila uro in pol z metrojem. »Vsaka stvar, skozi katero se moraš pregristi, ti da moč, voljo in usmeritev. Če tega ne daš skozi, ne postaneš močan.«

Osvajala je Evropo, ZDA, Azijo in Novo Zelandijo ter povsod delala in se učila. »Ko prideš nekam in razumeš, da si dobil sestavine za življenje, veš, da lahko iz tega kreiraš svojo realnost. Nisem imela izbire, morala sem postati kreativna v svoji realnosti. Vsakič, ko vlagaš energijo, vzdržiš, ne odnehaš, jo ustvarjaš. Ko rečeš 'zdaj pa želim drugače', se prestaviš v aktivno stanje. To so bili moji prvi, osnovni začetki ustvarjanja svoje realnosti.« A tudi svetovljanskost je imela zanjo breme. »Ko sem prišla na Novo Zelandijo na filmsko akademijo, je bila to že štirinajsta država, v kateri sem živela. V bližini je bil park, v njem pa gromozansko drevo z gigantskimi koreninami. Med snemanji sem se šla tja spočit, ulegla sem se mednje ter doživela globoko spoznanje, da moram biti kot drevo, da je zdaj čas, da spustim korenine. Prosila sem drevo, naj me tega nauči. In zdaj kamorkoli grem, znam tam pognati korenine. Če jih spustiš dovolj globoko, si kot drevo. Tako velike so, da ne glede na to, kje si, so zakoreninjene v tem planetu, in jaz sem eno z njim. Če jutri pride nekdo in mi reče: 'Pojdi na Mars!', bom v težavah, ker imam korenine tu. Ves svet je moj dom,« se nasmehne.
 

Sprejeti sebe v celoti

Lepa plat knjige je ta, da je razdeljena na ravni in navodila korak za korakom. »Bilo je zelo osvobajajoče, ko sem doumela, da ne moremo biti 24 ur na dan pozitivni. Kaj pa če namesto tega sprejmemo to, kar čutimo v tem trenutku? Od kod izvira? Naučimo se sprejemati same sebe v celoti.« To tudi pomeni, da znamo držati svojo bolečino. »Biti prisoten, zavesten, jo znati sprejeti in začutiti ter se ne obsojati zaradi tega. Pravilno je, da si pozitivno naravnan, da si rečeš 'zmogel bom, uspelo mi bo, potrudil se bom, naredil bom korak naprej'. Pozitivna naravnanost je zlata vredna. A če čutiš bolečino v telesu, ker si izgubil prijatelja ali ker ti nekaj ni uspelo, si razočaran in rečeš 'nič mi ni, jaz sem dobre volje', gre za zanikanje. Tako čustva potisneš globoko vase, a slej ko prej pride na plan in se manifestira v tvoji realnosti.«


Asya prepleta psihologijo, ki je znanost, in duhovni vidik, kar je zelo svež pristop. Zanjo je to povsem preprosto. »Psihologija izhaja iz besed psiho in logos, kar pomeni veda o duši. Vsa bolečina v človeku se zgodi, ko je odnos pretrgan: med mamo in očetom, mamo in hčerko, otrokovo samopodobo, da je čudovit otrok, in projekcijo, da je z njim nekaj narobe, ko ga oštevamo. Vse to v človeku ustvarja travmo disasociacije,« pravi. »Travmo lahko zdravimo v kontekstu odnosa, ki opazuje človeka v celoti, mentalno, kognitivno, vedenjsko, pa tudi podzavestno in iz čustvenega vidika. Tu duhovnost dobi bolj znanstveni pristop, kot bi ga morala imeti, sicer je lahko hitro malce abrakadabrasta. Zanjo moraš imeti temelje poznavanja človeške psihe.«
 

Starši morajo spustiti del svoje identitete

Od staršev se je veliko učila. »Oče mi je dal vrednote dela, mama pa ogromno ljubezni – medčloveške, do življenja, do boga. Starši nam dajo najboljše od vsega, kar so imeli. Če naredijo napake, jih ne naredijo zavestno in namenoma. Na tebi je, da vzameš to, kar so ti dali, in iz tega narediš najboljši preplet. Če imaš bolečo dediščino staršev, ki te vleče nazaj, je tvoja odgovornost, da jo prečistiš in ne govoriš vse življenje, da je to krivda staršev.« Danes imajo starši na voljo več znanja, informacij in raziskav. »Otroku lahko damo sebe, svojo prisotnost in čustvenost. To ne pomeni le sedeti ob njem, a otrok se od staršev (in še posebno mame) uči samoregulacije in 'pobere' vse njihove občutke, strah, živčnost. Če mu želimo dati varnost, ljubezen, ju moramo poiskati znotraj sebe, ker se otrok dolga leta napaja skozi nas.«


Danes veliko otrok zlepa ne odide od doma. »Ne le v Sloveniji, v Italiji imajo največ fantov, ki ostanejo pri mami, tudi po celotnem Balkanu. Poznam primer mame, ki je rekla: 'Z možem sva kriva, da sin nima punce, ker nima avta, da bi lahko punco vozil na zmenke.' Vzela sta kredit in 31-letnemu sinu kupila avto.« Pogosto so starši tisti, ki se otroka oklepajo.

»Res je,« prikima. »Gre za to, da moramo spustiti del svoje identitete. To so psihološke smrti in rojstva. Bolj ko je družba patriarhalna, težje je mami spustiti otroka, saj s tem izgublja svojo vlogo, svoj pomen, svoj smisel. Če imaš drugo vlogo, v katero lahko preideš, je to lažje. Otroci niso naš lok, ampak puščice, ki letijo in so izposojeni, je rekel že Kahlil Gibran.« Moramo razumeti, da je to spuščanje otroka proces in tranzicija. »Otrok vedno išče povezanost s starši, samo potrebuje preokvirjanje odnosa skozi odraščanje. Na tak način starši menjavajo vloge, pomembno je, da rastejo skupaj z otroki. Razumeti moramo, da nismo naše vloge. Oče ali mama, ki je vedno pripravljena biti to, kar otrok potrebuje, ga nikoli ne more izgubiti. Otrok se od staršev odreže šele, ko nima več zbire in ga mora že res boleti.«


Vsaka mama čuti stisko, ko gre otrok prvič v vrtec. »Ko gre otrok od tebe, pomeni, da je vse dobil in samozavesten odhaja ter se z veseljem vrača. Če joka in se te oklepa, pomeni, da je šlo v navezanosti nekaj narobe. V psihologiji rečejo, da zdrava navezanost pomeni neodvisnost.« Najpomembnejša vez pa se seveda vzpostavi med mamo in otrokom. »Ugotovili so, da zarodek v svojem telesu zadrži mamine celice in 20 let pozneje, ko mama zboli, otrokovo telo proizvaja zdravilne celice zanjo. Vse življenje ostajamo povezani s svojo mamo, in tega se premalo zavedamo.« Ženske smo včasih tiste, ki nesemo zgodbo svoje mame naprej, da bi jo razrešile in osvobodile. »Najprej pa moramo osvoboditi sebe,« opozarja Asya.