Gabor Mate: Vsi imamo čustva, a naj ne vodijo naših dejanj (Suzy)

V času izraelsko-palestinskih spopadov se mu zdi pomembno, da kot jud in ozaveščeni posameznik poda svoj pogled na dogajanje. Sprta naroda poziva, naj odpreta srce in poskusita videti nasprotno stran, saj je to edina pot za ustavitev nasilja. »Ko začneš misliti, da so tvoji otroci pomembnejši kot otroci drugih, je vojna neizogibna,« pravi.

Rodil se je židovskim staršem na Madžarskem, leta 1944, njegovi stari starši so umrli v Auschwitzu. V prvih letih vojne je Madžarska sodelovala z Nemci, zato ni bila okupirana, a se je vseeno širil antisemitizem in zelo hitro so pobili pol milijona ljudi. Če z mamo ne bi ostala v Budimpešti, ampak se pridružila sorodnikom na deželi, bi odpeljali tudi njiju.

Občutek zapuščenosti

»Naše telo se spominja takih dogodkov. Mama je, ko sem bil star nekaj mesecev in so se začele racije, klicala pediatra, češ da ne neham jokati. Rekel je, da pride, a ji mora povedati, da te dni vsi njegovi judovski otroci neutolažljivo jokajo, najbrž so bili travmatizirani zaradi stresa svojih mater,« se spominja. Preživela sta, a bil je precej bolan, mami se je mleko ustavilo prav na dan, ko so ji odpeljali starše, čeprav tega tedaj ni vedela, oče je bil na prisilnem delu. V stiski ga je mama predala ženski na cesti, da bi ga rešila, in ga pol leta ni videla. Čeprav je bilo to dejanje obupa in ljubezni, je dolgo čutil občutek zapuščenosti. Tudi sorodniki so pazili nanj in se pri 11 mesecih zbali za njegovo zdravje. Pretihotapili so zdravnico v geto, kjer se je v treh sobah stiskalo 24 ljudi. Na srečo ni bila tuberkuloza, dala mu je zdravila, njegov bratranec je zapisal v svoj dnevnik, da je ob tem rekla: »Ne skrbi, moj mali, vse dobro, kar si prejel, boš pozneje z dobroto poplačal nazaj svetu.« Tako je vesolje na neki način pazilo nanj in ga rešilo.

Pozaba kot rešitev

V pogovoru s Sorenom Gordhamerjem, celotni dvourni pogovor si lahko pogledate na portalu youtube, je Maté izpostavil, da so v Kanadi, njegovi novi domovini, tudi zatirali staroselce. Neka ženska se je šele na delavnici spomnila svojega jezika, ki ga je govorila pri petih letih, saj so jih v katoliških šolah pretepli ali jim celo prebadali jezike, če so ga uporabljali. »Telo jo je zaščitilo s pozabo. Novi dogodki sprožajo staro bolečino, da jo podoživljamo, to je narava travmatičnega spomina na osebni, še bolj pa na kolektivni ravni,« pravi in izpostavi, da 70 odstotkov Kanadčanov ni vedelo nič o tem, enako kot ljudje po svetu zdaj ne vedo, kaj se res dogaja, ker samo sprejemajo podatke, ne da bi raziskali tudi drugo perspektivo.