Željko Joksimović: Uspeh čez noč ne obstaja

Na intervju v Ljubljano je prišel s svojo številno ekipo, kar samo še potrjuje, da gre za res veliko zvezdo. Vsekakor pa Željko ničesar ne prepušča naključju, tudi oblačil ne, zato ne preseneča, da je bil z njim tudi stilist. Nas je pa navdušil s svojo pozitivno voljo, šarmantnim nasmeškom in še čim. Eden izmed najuspešnejših pevcev v državah nekdanje Jugoslavije namreč igra kar 11 inštrumentov, pri 12 letih pa je v Parizu zmagal na tekmovanju Prva harmonika Evrope. V svoji glasbeni karieri je nanizal veliko hitov, z njimi pa se je zapisal v srca ljudi po vsem Balkanu in tudi drugod, pri čemur mu je najbolj pomagala Evrovizija. Sloveniji se je s svojo glasbo prvič predstavil leta 2002 in od takrat se redno vrača k nam. »Kadarkoli pridem v Ljubljano, torej v Slovenijo, imam vtis, da vse vidim v HD-kakovosti. Slika je ostra, kvalitetna. Vse je jasno in točno. Tako mislim predvsem zaradi kakovosti zraka, čudovite narave, čistosti neba ... Vse je prijetno. Resnično se v Sloveniji počutim zelo dobro in vsakič odidem domov zelo zadovoljen.« Pogleda skozi okno hotela in se nekoliko zamisli. »V teh 17 letih se je zgodilo veliko lepega, veliko druženj, poslovnih uspehov v Sloveniji. Poleg tega da sem imel tukaj koncerte, sem v obdobju, ko smo prenavljali studio v Beogradu, tukaj tudi snemal. Dve leti sem dobesedno živel v Sloveniji. Poznam skoraj vse kraje, mesta, veliko sem prehodil, bil v raznih žirijah, še posebno po Evroviziji leta 2004, ko se je začela ekspanzija mene kot osebnosti in moje glasbe. Vedno ko se vračam v Slovenijo, se spomnim na dni, ko sem tu živel. Zato ni nobena skrivnost, da ko se vrnem, vedno uživam.« Zbodem ga, da slovensko pa vendarle ne zna govoriti, a me preseneti. »Kako, da ne znam?! Pešec čisti cestišče,« pove z resnim tonom. »Vse vem,« še enkrat potrdi in se nasmehne. »Prosim pokličite pozneje. Sem prav povedal?« Nakar ugotovi: »Ampak še nobene pesmi nisem posnel v slovenskem jeziku. Tukaj imam veliko prijateljev. Jan Plestenjak je moj zelo dober prijatelj. Spoznala sva se še pred letom 2002. Skupaj sva bila na različnih festivalih. Tudi v Budvi sva bila. To je bilo leta 1998, tako da Jana poznam 21 let,« se nasmeji. »Z njim se vedno rad pogovarjam. In vedno se spominjava najinih lepih trenutkov, ki sva jih skupaj doživela.«
 

»Ko vsak opravlja svoj posel, pride uspeh hitreje in je trdnejši,« pravi Željko, ki ga vedno obdaja številna ekipa.

Z Janom se nista spremenila

Pevca, ki ga pri nas obožujemo, povprašam, kaj mu je na Plestenjaku najbolj všeč. »Jan se ni spremenil, to je tisto. Leta 2004 je bil na mojem radiu v Beogradu, slučajno sem ga srečal v dvigalu in ga vprašal, kaj dela tukaj. Odvrnil je, da je prišel kot gost, vendar ni vedel, da je to moj radio,« pripoveduje v smehu. »On že takrat ni kadil cigaret, ampak je konzumiral 'snoose' iz Švedske in to kupuje še dandanes. To je torej človek, ki se ne spreminja. Mislim, da je ostal edinstven po svojem življenjskem slogu in glasbi, ki jo izvaja. Zelo je nadarjen, umetniška duša. Ne slišiva se tako pogosto, ampak vedno, ko sem v Sloveniji ali on v Beogradu, se slišiva po telefonu in dogovoriva za srečanje. V vseh teh letih imava v glavnem podobne teme, tako da lahko res rečem, da se on ni spremenil, pa tudi jaz se nisem kaj dosti,« se pomenljivo nasmeji. Ob obujanju starih časov še pove: »Tukaj sem imel prvič velike koncerte na prostem. V okviru silvestrovanja v Ljubljani sem pred štirimi leti nastopal na Kongresnem trgu, a sem zamujal s prihodom iz Črne gore. Pred mano je igral moj dober prijatelj Magnifico, ki ga zelo cenim, pogosto se vidimo. Ko smo startali z avtom, je bilo sonce, na poti pa je začelo snežiti. Vozili smo se po vaseh, stranskih poteh, da bi se izognili gneči in pravočasno prišli na koncert. Medtem sem Magnifica poskušal dobiti na telefon, ampak je bil že na odru in se ni mogel javiti. Hotel sem mu povedati, da naj igra še pol ure, da občinstvo ne bo brez glasbe na snegu. Ko sem prišel, je on že zaključil. A na mojo srečo so vsi ljudje, ki so bili tam, ostali do konca. Imel sem fenomenalen koncert.« Pred dobrimi tremi leti je Željko nastopil v Stožicah in zdaj se vrača na kraj zločina. »Če nimate nič proti, bi se jaz vedno vračal v Stožice, v Ljubljano, v Slovenijo na splošno, saj imam tukaj veliko oboževalcev in sem zelo dobro razpoložen, ko se družim z njimi,« pove z nasmeškom na obrazu. Na koncertu 9. maja tako obljublja fantastičen program. »Imamo nekaj presenečenj, ki jih morate videti. S slovenskim občinstvom smo si na 'ti', nikoli si nismo bili na 'vi'.« Bo mogoče gost tudi Jan Plestenjak? V smehu izda: »Če ga najdem v njegovem lokalu Soba 102, ga pripeljem.«
 

Nikoli več ne bo nastopil na Evroviziji

V pogovoru se pošaliva, da Slovenci radi hodimo v Beograd, medtem ko oni radi hodijo k nam. »To je naravno. Za novo leto imamo v Beogradu veliko Slovencev. Spet nismo tako blizu, a dovolj blizu. Tukajšnjim ljudem prija, da gredo v Srbijo, mi pa iz Srbije prihajamo sem. Veliko naših ljudi prihaja sem na smučanje, v spa centre. Jaz sem vse obiskal in vse poznam. Drznem si reči, da poznam vsak hotel v Sloveniji. Nekaj časa sem celo poznal ljudi, ki so delali na recepcijah. Vsem pošiljam velik pozdrav!« Veliko Slovencem pa je ostal v spominu iz lanskoletnega oglasa za pivo, v katerem so združili tri velike balkanske glasbene legende, ki so se s petjem svojih uspešnic potegovale za zadnjo steklenico laškega. »Zmagal sem v Laško izzivu, to je bilo res fino. Fenomenalna tekmeca sem imel, ampak jaz sem se počutil, kot da sem na domačem terenu, zato sem zmagal. Slovenci so glasovali zame,« se ponosno nasmeji. Povprašam, ali je po zmagi tudi spil pivo, in brez oklevanja odgovori: »Absolutno! Vedno pijemo pivo. Najraje imam sicer vino, vendar pivo ni pijača, ampak prehrambeni proizvod. Zato se lahko oglašuje, saj ni alkohol.« Največ lepih spominov pa ga veže na Evrovizijo, saj ga je ravno evrovizijski oder najbolj zaznamoval. Leta 2004 je v Turčiji zastopal Srbijo in dosegel odlično drugo mesto, nastopil je tudi leta 2012 v Azerbajdžanu in osvojil tretje mesto. »Vedno se rad vračam na Evrovizijo. Sicer pa sem se odločil, da na evrovizijskem odru ne bom več nastopil kot izvajalec. Dovolj je bilo. V vseh vlogah sem se preizkusil, samo v vlogi nadzornika me še niste videli. Bil sem namreč voditelj, skladatelj, dvakrat izvajalec ...« Doda še: »Kar se tiče udejstvovanja na Evroviziji v prihodnosti, bo verjetno potekalo tako, da bom zložil kakšno pesem. Recimo za Slovenijo, če me pokličete. Poklicali so me iz Črne gore, iz Bosne in Hercegovine, vsako leto me pokličejo z Malte ... Tako da me lahko tudi vi pokličete,« se igrivo nasmehne. O tem, kaj je za evrovizijski uspeh najpomembnejše, pa odločno pove: »Posebnost! Da si drugačen od vseh. To ni lahko, ker so vsi edinstveni, ampak v tem morju edinstvenih pesmi morate biti čisto drugačni, potem ste na pravi poti.«
 

Sin Kosta že kaže talent

Srbski zvezdnik je sicer od leta 2012 srečno poročen z Jovano, v zakonu so se jima rodili trije otroci: sin Kosta ter dvojčici Ana in Srna. A nerad govori o zasebnem življenju. »Zasebnost je nekaj, kar čuvam zase, za svojo družino. Razumem interes javnosti, da izve čim več podrobnosti iz mojega doma, prav tako pa verjamem, da ljudje razumejo mojo potrebo po tem, da nekatere stvari skrijem pred lučmi medijev. Moji otroci niso javne osebe in zato ni nujno, da bi mediji vedno o njih govorili in pisali.« V pogovoru pa mi vendarle razkrije delček – otroci bodo morda šli po njegovih stopinjah. »Kosta že kaže talent. Za hčerki je še prezgodaj reči. Ampak na njima je, da se odločita, s čim bi se želeli ukvarjati, ko bo seveda čas za to in bosta dovolj veliki. Na nas, starših, pa je, da jih podpremo.« Družina mu v natrpanem urniku s številnimi koncerti vedno stoji ob strani. »Takšno življenje ima svoje prednosti in slabosti, vendar se trudim, da se pripravim na najboljši način. Da recimo kakovostno spim, se vozim v dobrem avtomobilu, ki omogoča udobno namestitev. To so nekatere stvari, ki si jih izvajalci lahko privoščimo.« Ker ima rad vse pod nadzorom, ga obdaja ogromna ekipa. »Mislim, da je to ena ključnih stvari za uspeh moje kariere, saj vsak dela svoj posel. Evo, moj piarovec vam bo zdaj rekel, da imate na voljo še eno vprašanje,« se nasmeji. »Ko vsak opravlja svoje delo, pride uspeh hitreje in je trdnejši. Čeprav imam rad, da vem za vse stvari, zna to biti včasih prevelika obremenitev, pa sem potem nervozen, prevzemam del posla, ki ni moj, na koncu pa ni tako, kot bi moralo biti. Ampak vsi ljudje se trudijo, da so čim boljši na svojem področju.« Za njegov uspeh je vsekakor zaslužno trdo delo. »Mislim, da uspeh čez noč ne obstaja,« mi še pove, piarovec pa naznani, da Željka že čaka naslednje srečanje. Kot kavalir se poslovi in nas povabi na svoj koncert.