Zmagovalka Evrovizije ob vinski trti skoraj zajokala
Ko se je 24. februarja začela vojna v Ukrajini, je 38-letna Tatarka Susana Alimivna Jamaladinova, bolj znana pod umetniškim imenom Jamala, zmagovalka Evrovizije 2016, z otrokoma prek Romunije pobegnila v Turčijo, kjer je nastanjena že štiri mesece. Mož je kot vsak polnoletni Ukrajinec moral ostati doma, v pripravljenosti, da brani domovino.
»Z njim sem, jasno, v stikih vsak dan. Vozi se po državi in pomaga na območjih, kjer ljudje potrebujejo pomoč,« nam je Jamala zaupala minuli konec tedna v majhni slovenjegoriški občini Sveta Trojica, kjer je na TrojicaFestu nastopila s podporo ukrajinskega veleposlaništva v Sloveniji.
V Sloveniji je prvič po izbruhu vojne srečala svojo spremljevalno skupino. »Naše druženje je bilo srčno, čustveno. Ko sem izvedela, da me čakajo v Mariboru, sem odpovedala večerjo,« nam je s cmokom v grlu razložila ukrajinska pevka. »Ne znamo si predstavljati, kako je to, dokler tega ne doživimo sami. V 21. stoletju. Tukaj in zdaj,« še vedno ne more verjeti, da se pred našimi vrati odvija vojna, o kateri je pred šestimi leti v Stockholmu prepevala tudi sama. Zmago je osvojila s pesmijo 1944.
»V resnici ne morem verjeti, da sem leta 2016 prepevala pesem o tem, kar se ponovno dogaja tudi danes,« razloži s solzami v očeh. Njena pesem je takrat dvignila nemalo prahu, saj je prepevala o času sovjetskega voditelja Stalina, ko je bilo deportiranih več kot 240.000 Tatarov. »Nikoli si ne bi želela, da se te grozne stvari dogajajo komurkoli na svetu, še najmanj pa mojim starim staršem leta 1944 in zdaj v tem trenutku tudi meni,« je čustvena pevka.
A čeprav je morala čez noč zapustiti domovino, čuti potrebo po tem, da širi informacije o Ukrajini, njeni zgodovini in dogajanju v eni največjih evropskih držav. »Ne morem pomagati drugače kot z besedo in s finančnimi sredstvi,« pravi Jamala, ki smo jo pred objektiv postavili v Sveti Trojici, kjer je na dan koncerta deževalo in so najvišji ukrajinski predstavniki njen nastop pospremili z besedami, »da joče tudi nebo«.
»Ne znamo si predstavljati, kako je to, dokler tega ne doživimo sami. V 21. stoletju. Tukaj in zdaj.«
Jamala nam je za konec zaupala še, da je nad Slovenijo in njenim gostoljubjem navdušena, največ časa pa je preživela v naravi. »Vinska trta me spominja na kraj, iz katerega prihajam. Ob pogledu nanjo so se mi zasolzile oči,« je ganjena pevka, ki upa, da se bo lahko kmalu vrnila v domovino, strnila misli o času, ki ga je preživela pri nas.
