Zvestoba slovenskih starovercev (Suzy)

Ob pripravah na projekt En Svet. Ena Družina. sem obžalovala, da ne morem predstaviti svoje ljubljene Slovenije, saj tu nisem poznala avtohtonih plemen. A do mene je prišlo sporočilo v obliki informacije o knjigi Nevidna stran neba Pavla Medveščka, ki govori o staroverstvu oziroma častilcih narave, predkrščanskem načinu življenja naših prednikov. Je edinstvena pripoved o glasu samih starovercev, ki so ostali zvesti svojim koreninam.

Avtorjeva vnukinja Daša Medvešček mi je pojasnila, da njen stari oče skoraj 50 let ni pisal o svojih ugotovitvah, ker je možem, ki so mu razodeli skrivnosti, prisegel, da bo zapise razkril šele leta 2007, ko bo 'luna obrnjena', in takole utemeljila staro vero: »Vse, kar so ti častilci narave uporabljali in počeli, je bilo zato, ker so bili odvisni od tega. Nekatera njihova prepričanja so pravzaprav zelo smiselna in smo jim bili priča celo pri naših pradedkih. Cenili so ogenj na ognjišču in živali. Ker niso imeli zdravil, so se morali zanesti na naravo. To je naraven proces. Tudi vsak obred, ki nas povezuje z naravo, je logičen in prirojen. Čaščenje narave je naša dolžnost.«

Vodnik Jože, ki vodi izlete do svetih energijskih točk v okolici in odkriva vitalne energijske točke z radiestezijsko metodo, temelječo na znanosti vibracijske fizike, je pojasnil, da so ljudje, ki so živeli tukaj, začutili točke, kjer so bile energije najmočnejše. Taka mesta z visoko energijo opazimo še danes, označena s kamni ali megaliti, zlasti v goratih predelih. Staroverci so tam zgradili svoja svetišča in izvajali obrede. S prihodom krščanstva so bile na mnogih zgrajene cerkve.

Staroverci so verjeli v reinkarnacijo in v to, da vse teče v naravnem ciklusu, ki se začne z rojstvom in konča s smrtjo. Potem se bitje ponovno rodi v drugi obliki, ta vzorec je večno ponovljiv. V kakšni podobi se človek ponovno rodi, je odvisno od njegovih zadnjih misli in neizpolnjenih želja. Novo življenje je lahko tudi v podobi ptice, zato staroverci ptic niso ubijali ali zapirali v kletke, saj bi bila lahko v vsaki duša pokojnika, zduhec.

Mnoga avtohtona ljudstva častijo žensko silo, tudi staroverci so jo – Nikrmana je bila primarni stvarnik in je ustvarila Luno, rastline in živali, nazadnje še prvega moškega in žensko ter jima ukazala, naj naselita Zemljo s svojimi potomci.

Staroverci so verjeli v tročan, sveto geometrijo s tremi točkami trikotnika, znotraj katerega je polje zaščite in uspeha. Vse pomembne stvari so bile zgrajene in urejene na ta način. Zemeljsko trojstvo sestavljajo elementi vode, ognja in zemlje, nebeško Sonce, Luna in Nimra, Severnica.

Vrhin, visoko drevo z majhno krošnjo, ki sega globoko v zemljo in povezuje Zemljo z Nebom in s tem tudi z Nikrmano, je bil deležen vse časti. Za povezavo z Nikrmano je vernik obkrožil drevo, se obrnil proti vzhodu, domu boga Sonca, in ovil roke okoli drevesa. Potem je lahko spregovoril z Nikrmano na glas ali v srcu in se ji s pogledom v krošnjo drevesa zahvalil. Za konec je moral še trikrat obkrožiti drevo, ki je tako postalo most med onstranstvom in tem svetom. Ta tako oseben, preprost in čist obred je nahranil srca ljudi.

Naši predniki so ob odhodu na obisk s seboj vzeli posebno vrsto kamenčka z žilami, rekli so mu žilnik. Te žile so predstavljale vezi med ljudmi. Po vstopu v hišo so pozdravili vse prisotne in kamenček položili na notranjo okensko polico. To je bila trdna potrditev vezi med enako mislečimi družinami ali posamezniki in želja za krepitvi teh vezi.

Ko sem se o teh osupljivih verovanjih pogovarjala s svojo slovensko urednico in prijateljico Sio Sanaren, ki mi je pomagala prevajati in zajemati modrosti iz Medveščkove knjige, je pripomnila: »Si opazila, da je v vseh domorodnih kulturah, ki si jih do zdaj obiskala, poudarek na samoti? To je pomenljiva modrost – zdrava mera samote je nujna za naše preživetje. Nikdar nismo sami, ko smo v naravi. Staroverci in staroselci z vsega sveta cenijo trenutek samote, saj le tedaj ujamemo pravo sporočilo.«