Zvezdanina modrost

Draga Zvezdana! Sem vesela in radostna ženska, stara sem 36 let, živim s partnerjem, imava otroka. Sem učiteljica in koronski časi so bili zame grozljivi v pedagoškem smislu, to, da smo otroke izključili iz življenja. Na pedagoško delo imam svoje poglede in se s težavo vklapljam v povprečne metode poučevanja, sem strastna pri predavanjih, zame je vsak učenec, tudi neuspešen, izjemen in vreden vse moje pozornosti. Ker sem glasna in temperamentna, se kar nekaj mojih kolegic spravlja name, v zbornici je zame res težko. Ravnatelj me poskuša nekako zaščititi, a so kolegice res glasne in v resnici pomembne za šolo. Na živce jim grem, ker veliko delam tudi zunaj rednega urnika, zelo sem povezana s starši in moj razred je kot velika družina. Imam tudi dobre rezultate, moji učenci so zelo uspešni. Zagovarjam mnenje, da moramo iskati in spodbujati znanje, ne iskati neznanja, ne želim frustrirati mladih, ki so izjemni v vsakem pogledu. A moja boleča točka so kolegice, učiteljice. Ves čas se pritožujejo, kritizirajo maske, določene postopke ... Pravijo mi, da otrokom lezem v rit, da so moje ocene nerealne, da sem dvolična, slišim, da celo malo nora. Ravnatelj nas je sklical, tistih pet in mene, pa so se vse delale, da ne vedo nič. Ne vem več, kaj naj naredim, naj dam odpoved in grem delat drugam? Rada delam, ne zanimam se za delo drugih, z učenci se imamo radi, a vzdušje zunaj razreda je obupno. Že pred korono sem imela kar nekaj inšpekcijskih pregledov, zdaj se bojim, da se bo spet začelo ... Kaj mi svetuješ? Nika