Zvezdanina modrost: David

Spostovana Zvezdana! No, pa ti pišem, ta virus dela čudne stvari. Nikoli si nisem mislil ... Jasno, delam samo 4 ure, ker ni dela. Od prejšnjega garanja cele dneve sem kar naenkrat pristal doma, kjer se z ženo gledava kot dva risa, in se sprašujem, kje je tista gazelica, s katero sem se poročil. Rahlo zrejena, s šlauhi okrog pasu in z nekimi modrimi prameni v laseh je dobila piskajoč glas, ki me spravlja ob živce. Sina je razvadila do nemogočega, zadnjič sem ga kar klofnil, ker sploh ne pozna meje. Potem pa je žena pred njim piskala, da ne smem tepsti otrok in da bo poklicala policijo. Veš, kaj, pa če pride sam bog, me ne zanima, eno okoli ušes bom še njemu primazal. Nisem ga mlatil, saj nisem pošast. Kaj ti misliš? A moški res ne smemo niti pisniti več? Žena me ne privlači več in z zadnjimi močmi se zadržujem, da se ne ločim. Ne samo, da z njo nimam nič več skupnega, ni mi seksi, nič je ne zanima, nekaj bluzi, da zdaj ona posluša sebe. Opazil sem, da na veliko zapravlja in da imamo stanovanje polno nekih stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. Samo nalaga po sobah in ničesar ne vrže stran, samo grabi. Sploh ne vem, zakaj toliko jamra, saj še sesa ne več ona, ampak robot. Zdaj smo brez denarja in se zaganja vame, kaj bo. Dokler sem delal, prinašal denar in me ni bilo doma, tega sploh nisem opazil in je bila mirna. Nisem pijanec, ne hodim po gostilnah in družina mi je pomenila vse. Vedel sem, da jo zanemarjam, računal sem na ženo, da bo razumela, da bo hvaležna. Pa nič. Polne omare oblek, tisoč in ena posoda, gospodinjski pripomočki, tone čevljev, mulc ima igrač, da te kap. Kaj pa naj zdaj naredim? To bo šlo slej ko prej v maloro! David