Zvezdanina modrost: Ima 18. rojstni dan, našel je neko frkljo in se želi odseliti

Spoštovana! Sem ločena, samska mama 17-letnika. Je krasen sin. Ko je bil star štiri leta, sem se ločila in očeta vidi enkrat na mesec. Če ga vidi ... Bila so obdobja, ko ga ni videl tudi po pol leta. Sin mi je vedno stal ob strani, nisem sicer jokala pred njim, sem pa z njim kljub vsemu delila svojo nesrečo, ko so mi umrli starši. Če sem bolna, je on edini, ki skrbi zame, če moram kam na pot, gre z mano, zdaj dela vozniški izpit in komaj čakam, da me bo on vozil. Z mano si deli tudi skrivnosti, veliko se pogovarjava in debatirava, učim ga strpnosti do drugačnih, sprejemanja. Poskušam narediti črto med prijateljstvom in starševstvom, pazim, kolikor morem. Mogoče sem pretirano zaščitniška, včasih opazim, da naredim red v njegovih odnosih kar jaz, ko ga na primer kakšen sošolec ali sošolka izkorišča. Vem, da vzgajam dobrega moža, in srečnica bo tista, ki ga bo dobila. Zdaj ima 18. rojstni dan, našel je neko frkljo in se želi odseliti. Tema mi je padla na oči. Dokler mu jaz plačujem študij, se ne bo selil in živel po svoje. Pravi, da se mi je zmešalo! Kaj naj naredim, kaj misliš ti, draga Zvezdana?
Ivica


Draga Ivica!
Odkrita bom in pripravi se, da te bo bolelo. Hvala za zaupanje in prosim te za strpnost, ko me boš brala. Ne bo prijetno. Če je tebi padla tema na oči, ker hoče sin na svoje, je meni padla tema na oči, ker mu tega ne dovoliš in njegovo samostojnost rušiš, namesto da bi je bila vesela. Veliko takih mam vidim in poskušam biti tiho. Kdo pa sem jaz, da bi sodila, po drugi strani pa se mi zdi, da bi morala reči kaj v bran na neki način zlorabljenim sinovom. Ali hčerkam. Vidim tudi očete, ki svojih žen niti ne vidijo več, hčerke pa so obravnavane skoraj kot kraljice. Otroci zasedajo najpomembnejše položaje v družini, ki jim niti niso kos niti jim ne pripadajo. Za otroke je treba poskrbeti, se z njimi ukvarjati, skrbeti za njihovo duševno in fizično rast, ne smejo pa biti center našega življenja v bolnem smislu, saj niso naši partnerji, niso naši ljubimci in ljubice.

Razumem, da je težko, ostala si sama s sinom in vem, kako je, ko te je strah. Samote, odgovornosti, ko nimaš nikogar na svetu, ki bi mu lahko zaupala in se z njim pogovarjala. Edino bitje, ki je s tabo ves čas, je tvoj otrok in nevede narediš to, kar je najslabše od vsega. Nasloniš se nanj, spleteta neko vrsto partnerstva, ki tvojega otroka zaznamuje za vedno. Postaneš njegova pošast, ki se je niti ne zaveda, in mu vzameš brezskrbne dni otroštva, čeprav se ti na zunaj zdi, da je srečen s tabo. Postaneš mati – ženska, ki se je ne bo mogel otresti kar tako, brez napora in zavedanja. Včasih so bile takšne matere redke, danes pa jih je mnogo več in so skrite za tančicami skrbnega starševstva. To je čustveni incest, žal. Poimenujem ga kruto in zavestno.
Tvoj sin ne more in ne sme biti tvoj svetovalec v pomembnih zadevah, ne sme biti tvoj spremljevalec na tvojih poteh, niti tvoj šofer. Lahko kdaj pa kdaj, ko je res nuja.

Sinu preprosto nimaš pravice urejati odnosov, dovolj je star, da s svojimi prijatelji, uslugami in pomočjo njim dela, kot on želi in zmore. Tega se mora naučiti sam, se postaviti zase. Če to namesto njega počneš ti, se tega ne bo mogel naučiti sam. Si želiš v svet poslati čustvenega invalida?

Zelo me je zmotila tvoja pripomba, da se ti zdi, da bo tvoj sin izjemen mož neki bodoči ženi. Jo boš ti izbrala? In niti slučajno nisem prepričana, da bo res dober mož, mogoče bi bil dober mož tebi, kar trenutno na neki način način to tudi je. Ker čutim, kako te skeli v srcu, ko odhaja.

Ženske, ki smo nesrečne, same ali v partnerstvu, se rade navežemo na svoje otroke s pretirano ljubeznijo in tudi jaz poznam pekoč občutek, ko mladič odhaja iz gnezda. A jaz sem se tega zavedala in me je bilo groza same sebe, da se mi to dogaja. Krotila sem svoje občutke in se res vzela v roke, da me slučajno ne bi premagala želja po tem, da bi ga prepričevala, da ostane doma.

Otrok enostavno mora od doma, to je pomembna faza v odraščanju in prevzemanju odgovornosti. Če iti od doma ni mogoče, je treba vzpostaviti »najemniške« odnose v trenutku, ko zaslužijo prvi denar. Treba se je oddaljiti od njihovih urnikov, njihovih odločitev, želja in sanj.

Osnova vsake vzgoje je spoštovanje. Otroka kot ločene celote od vsega začetka. Dokler so intenzivno povezani z nami, smo jim na voljo v vsakem trenutku, z vstopom v šolo pa se morajo te vezi rahljati v tistem spoštovanju, o katerem sem govorila na začetku. Vem, kako mamljivo je biti center sveta nekomu drugemu, pa magari svojemu lastnemu otroku, in če v nas tli ta želja, se najprej lotimo sebe. Sami sebi moramo biti center, ne bi smeli biti odvisni od pozornosti drugih. Večina nas to matematiko življenja slabo izvaja, saj se kot otroci nismo naučili te lekcije. Večino so nas naučili, da smo odvisni od pozornosti mame in očeta in da si moramo ljubezen prislužiti. Spoštovanje je zlati kompas našega življenja, da nikoli ne posegamo v prostor drugega, najmanj pa v življenjski prostor svojega otroka, ker ga imamo tako zelo radi, ker tako zelo skrbimo zanj ... in ni večje zlorabe na tem svetu, kot je priklepanje otroka nase v imenu ljubezni.

Najdi si drugo žrtev za svojo notranjo lakoto, pojdi k terapevtu, vpiši se v kakšen tečaj, zapolni svoje dneve s svojim življenjem, sinu pa daj svobodo, ki jo tako zelo potrebuje.

On ni moški tvojega življenja!

Nisi slaba mama, le popravni izpit naredi.