ZVEZDANA
Zvezdanina modrost: Izgubljam smisel, sem jo res izgubil?
Živjo, draga Zvezdana! Sem mlad fant, star 29 let. Za sabo imam razburkano razmerje in hčerko, ki bo letos stara 5 let. Zanjo, se mi zdi, lepo skrbim, redno se videvava in mi pomeni vse na svetu. Moja preteklost ni rožnata. Nisem končal nobene šole, razen osnovne, vsi moji poskusi z gimnazijami so bili neuspešni, par let sem se izgubil v vesolju drog, alkohola in razvratnega življenja. Starši mi niso mogli do živega, bil sem jezen na očeta, ki je mamo ves čas varal in se delal norca iz nje. Mene je zaničeval, ker nisem naredil šole (ki je, mimogrede, tudi on ni), ves čas mi je govoril, da sem gnoj in lenuh in klošar. Res je, da nisem nič delal, doma sem živel s starši na minimumu, kradel sem jim po 10, 20 EUR, jim pokradel vso zlatnino, tudi sorodnikom. In tako sem prepričal sebe in druge, da sem slab človek in baraba. Takrat sem jo srečal, deklico svojih sanj. Odločil sem se, da spremenim življenje, se poslovim od laži, kraj in varanja. Bolj sem bil jezen na očeta, bolj sem mu bil podoben. Komaj sem odnesel celo kožo iz nekdanjega razmerja, a sem se potrudil oditi pošteno in ves čas skrbim za hčerko in mi tudi ni vseeno za njeno mamo, mojo bivšo. Moja nova ženska, ženska mojega življenja, pa mi ni več zaupala. Okrog 5 let se je vleklo najino razmerje, ko je čakala, da sem odšel iz prejšnje zveze, se odvadil drog, alkohola, ponočevanja, laganja. Pred meseci, ko sem že mislil, da sem iz vsega tega, pa sem se ji spet zlagal, nekaj nepomembnega. A se je tokrat odzvala tako, da me je zapustila. In jaz sem mrtev. Izgubljam smisel, sem jo res izgubil? Rad jo imam, res! Kaj naj? Robert
Odpri galerijo
Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Predragi Robert!
Nikoli ni prepozno za srečno življenje. Zanimivo pot si izbral, težko in polno nevrednosti. Praviš, da si imel lepo otroštvo, odraščal si v ljubeči družini.
Ah, jaz na tvojem mestu ne bi toliko razglabljala o preteklosti. Bila je barabinska in kraje ti res niso v ponos. A razmislil si in od takrat naprej nisi ukradel niti beliča. Lahko bi tudi ostal baraba in še danes kradel. Pa nisi. Ker si se sam tako odločil. Da boš nehal lagati in se pretvarjati, tudi zaradi nove ljubezni. Ker te je s svojim svetlim zgledom prepričala, da je vredno biti pošten in iskren. Njena čista duša in srce sta te navdihovala. In velika ljubezen. Zdaj pa se sprašuješ, zakaj ti kar naenkrat ne sledi več, zakaj te je zapustila.
Mislim, da je naredila dobro delo. Ljudje smo pač tako narejeni, da včasih potrebujemo popoln potres, da se nam posveti, da bo treba nekaj korenito spremeniti. Pa še takrat zanj krivimo druge ljudi, ker smo prisiljeni v spremembo. In za velik plus ti štejem, da prevzemaš odgovornost na svoja ramena. Veš, da si sam zamočil. To je redkost, sploh pri mladih ljudeh, moških. Srčno upam, da ne boš popustil in boš nadaljeval spremembo ne glede na to, ali se bo tvoja deklica vrnila k tebi ali ne. A na svoji poti si jo potreboval, da te pokliče k tvojemu poslanstvu.
Vse spremembe v nas se dogajajo samo zaradi tega, ker se tako SAMI odločimo. Kakor hitro spremembe vežemo zunaj sebe, na druge ljudi, na njihova pričakovanja, spet padamo in hodimo stran od sebe. Zdaj si sam in bodi sam. Okusi samoto. Naj te peče in boli. Odraščaš v moškega, in počni to sam. Ne boj se vseh neznanih občutkov, pojdi skozi vse faze zapustitve, od solz, bolečine, jeze ... Pozorno opazuj, kako doživljaš jezo, bes, samokritiko, nevrednost, odtegnitev ... Vse to je človeško in zelo zdravilno. Ker je iskreno. Opazuj, katere vrednote v življenju te veselijo, katere te silijo k lažem in blefu. Po navadi se za njimi skrivajo globoki občutki nevrednosti.
Živi danes. Tukaj in zdaj. Ne oziraj se v preteklost, zgodba, ki si si jo pisal nekoč, je napisana. Vse, kar lahko koristnega narediš z njo, je, da napišeš knjigo o svoji mladosti. Poučno ali dobro kriminalko.
Mislim, da si v življenju najbolj razočaral sebe. Pisala se ti je lepa prihodnost, ki si jo vehementno poteptal in pozabil na svoje talente. Pa kaj? Pa kaj potem? Iz takšnih zgodb, če jih ljudje sprejmejo in se iz njih kaj naučijo, zrastejo veliki ljudje. Saj je tudi Neal Donald Walsch pristal na ulici, med klošarji, varal sebe, svojo družino, vse okrog, dokler se ni srečal s sabo, s svojim bogom in napisal čudovite knjige, ki pomaga in osvetljuje pot milijonom ljudi. Beri jo, beri njegovo knjigo Pogovori z bogom. To ni klasičen katoliški bog, to je bog ljubezni, bog, ki ljubi življenje.
Najprej vzljubi sebe, dragi moj Robert.
Takšnega, kot si. Brez zgodbe. Mlad, radoveden, iskren. Ugotovi, kaj te veseli in osrečuje.
Preizprašaj svoje misli, kaj si misliš, ko se zlažeš. Da te bo resnica pokopala? V vsakem primeru te bo, ampak ne pokopala, približala te bo sebi, od tam ne boš mogel pobegniti.
Kakšne misli misliš, ko se ti česa ne da narediti? Katere misliš, ko se opravičuješ? Postaneš agresiven? Vzameš joint in se zakadiš v sanje? Koliko samoobtoževanja je potem v tebi, koliko nevrednosti, ker se spet nisi držal besede?
Samospoštovanje boš zgradil le z delom. Delom na sebi in delom na splošno. Počasi gre, ker se ti je zgodb in grdih besed nabralo kar veliko. Zato te vabim, da se ves čas sprašuj, kdo bi bil brez teh zgodb.
V deklici, ki jo tako ljubiš, si ti ugledal vse te lepote. Lahko jih drugi sploh ne bi videli. Po tem se meri vrednost tvoje človečnosti, kaj vse lepega lahko le ti zagledaš v drugem in kaj čudovitega ti posadiš vanj. Tako močna in lepa je tvoja ljubezen, to si ti. Tak pogled vadi v vseh trenutkih in dogodivščinah svojega življenja. Vsak hip poskušaj to svojo ljubezen, ki jo čutiš do deklice, pomnožiti na vse stvari okoli sebe. Boš videl, kakšen čudež te čaka.
Ne brskaj po svojih napakah, če se osredotočiš nanje, se bodo pomnožile.
Vse lepo ti želim na poti k sebi!
Nikoli ni prepozno za srečno življenje. Zanimivo pot si izbral, težko in polno nevrednosti. Praviš, da si imel lepo otroštvo, odraščal si v ljubeči družini.
Ah, jaz na tvojem mestu ne bi toliko razglabljala o preteklosti. Bila je barabinska in kraje ti res niso v ponos. A razmislil si in od takrat naprej nisi ukradel niti beliča. Lahko bi tudi ostal baraba in še danes kradel. Pa nisi. Ker si se sam tako odločil. Da boš nehal lagati in se pretvarjati, tudi zaradi nove ljubezni. Ker te je s svojim svetlim zgledom prepričala, da je vredno biti pošten in iskren. Njena čista duša in srce sta te navdihovala. In velika ljubezen. Zdaj pa se sprašuješ, zakaj ti kar naenkrat ne sledi več, zakaj te je zapustila.
Mislim, da je naredila dobro delo. Ljudje smo pač tako narejeni, da včasih potrebujemo popoln potres, da se nam posveti, da bo treba nekaj korenito spremeniti. Pa še takrat zanj krivimo druge ljudi, ker smo prisiljeni v spremembo. In za velik plus ti štejem, da prevzemaš odgovornost na svoja ramena. Veš, da si sam zamočil. To je redkost, sploh pri mladih ljudeh, moških. Srčno upam, da ne boš popustil in boš nadaljeval spremembo ne glede na to, ali se bo tvoja deklica vrnila k tebi ali ne. A na svoji poti si jo potreboval, da te pokliče k tvojemu poslanstvu.
Vse spremembe v nas se dogajajo samo zaradi tega, ker se tako SAMI odločimo. Kakor hitro spremembe vežemo zunaj sebe, na druge ljudi, na njihova pričakovanja, spet padamo in hodimo stran od sebe. Zdaj si sam in bodi sam. Okusi samoto. Naj te peče in boli. Odraščaš v moškega, in počni to sam. Ne boj se vseh neznanih občutkov, pojdi skozi vse faze zapustitve, od solz, bolečine, jeze ... Pozorno opazuj, kako doživljaš jezo, bes, samokritiko, nevrednost, odtegnitev ... Vse to je človeško in zelo zdravilno. Ker je iskreno. Opazuj, katere vrednote v življenju te veselijo, katere te silijo k lažem in blefu. Po navadi se za njimi skrivajo globoki občutki nevrednosti.
Živi danes. Tukaj in zdaj. Ne oziraj se v preteklost, zgodba, ki si si jo pisal nekoč, je napisana. Vse, kar lahko koristnega narediš z njo, je, da napišeš knjigo o svoji mladosti. Poučno ali dobro kriminalko.
Mislim, da si v življenju najbolj razočaral sebe. Pisala se ti je lepa prihodnost, ki si jo vehementno poteptal in pozabil na svoje talente. Pa kaj? Pa kaj potem? Iz takšnih zgodb, če jih ljudje sprejmejo in se iz njih kaj naučijo, zrastejo veliki ljudje. Saj je tudi Neal Donald Walsch pristal na ulici, med klošarji, varal sebe, svojo družino, vse okrog, dokler se ni srečal s sabo, s svojim bogom in napisal čudovite knjige, ki pomaga in osvetljuje pot milijonom ljudi. Beri jo, beri njegovo knjigo Pogovori z bogom. To ni klasičen katoliški bog, to je bog ljubezni, bog, ki ljubi življenje.
Najprej vzljubi sebe, dragi moj Robert.
Takšnega, kot si. Brez zgodbe. Mlad, radoveden, iskren. Ugotovi, kaj te veseli in osrečuje.
Preizprašaj svoje misli, kaj si misliš, ko se zlažeš. Da te bo resnica pokopala? V vsakem primeru te bo, ampak ne pokopala, približala te bo sebi, od tam ne boš mogel pobegniti.
Kakšne misli misliš, ko se ti česa ne da narediti? Katere misliš, ko se opravičuješ? Postaneš agresiven? Vzameš joint in se zakadiš v sanje? Koliko samoobtoževanja je potem v tebi, koliko nevrednosti, ker se spet nisi držal besede?
Pozorno opazuj, kako doživljaš jezo, bes, samokritiko, nevrednost, odtegnitev ... Vse to je človeško in zelo zdravilno.
Samospoštovanje boš zgradil le z delom. Delom na sebi in delom na splošno. Počasi gre, ker se ti je zgodb in grdih besed nabralo kar veliko. Zato te vabim, da se ves čas sprašuj, kdo bi bil brez teh zgodb.
V deklici, ki jo tako ljubiš, si ti ugledal vse te lepote. Lahko jih drugi sploh ne bi videli. Po tem se meri vrednost tvoje človečnosti, kaj vse lepega lahko le ti zagledaš v drugem in kaj čudovitega ti posadiš vanj. Tako močna in lepa je tvoja ljubezen, to si ti. Tak pogled vadi v vseh trenutkih in dogodivščinah svojega življenja. Vsak hip poskušaj to svojo ljubezen, ki jo čutiš do deklice, pomnožiti na vse stvari okoli sebe. Boš videl, kakšen čudež te čaka.
Ne brskaj po svojih napakah, če se osredotočiš nanje, se bodo pomnožile.
Vse lepo ti želim na poti k sebi!
