Zvezdanina modrost: Magdalena

Spoštovana Zvezdana! Sin živi v tujini, jaz pa sem že 30 let vdova. Bila sem učiteljica in neskončno sem uživala v svojem poklicu. Moj zakon je bil ena sama beda, moževa smrt je bila pravzaprav rešitev. Kaj je to partnerska ljubezen, ne vem, nikoli nisem bila zares ljubljena, kaj šele oboževana, v seksu nisem uživala, nisem spoznala drgeta zaljubljenosti, nežnosti, strasti. Tri leta zakona so mi prinesla solze, pijanca, nasilneža, tako da sem se obdala z visokimi zidovi, da se mi ne bi še enkrat zgodilo kaj podobnega. Ljubezen sem živela z otroki, svojimi učenci, s sinom in za sina, s katerim sva se vedno dobro razumela. Ničesar nisem pogrešala, ali pa sem, in si nisem priznala. Nikoli se nisem gledala v ogledalu, kakšno je moje spolovilo, ne vem, moje telo je umrlo tisti trenutek, ko se je rodil moj sin. Pa se mi zdi, da sem bila lepa ženska. Danes, ko premišljujem, vidim, da sem zapravila svoje življenje. Tako zelo strah me je bilo, da bi me kdo prizadel, da sem se skrila v mišjo luknjo in nikoli nisem prisluhnila sebi, kaj si želim. Mojega telesa se 30 let ni nihče dotaknil, preperelo je od pozabljenosti, ne spomnim se več, kaj je to poljub. Bojim se, da se mi bo zmešalo od samote. Zdaj je prepozno, kajne? Razmišljam, da bi šla v dom in bi mogoče tam srečala koga, kakšnega moškega, da bi me se zadnjič objel. Vem, da ni primerno, da 77-letna ženska sanja o zadnjem koitusu, ampak priznam, da si ga želim. Se mi je že zmešalo? Magdalena