Zvezdanina modrost: Pravijo, da ni hujšega stresa, kot ostati brez strehe nad glavo (Suzy)

Spoštovana Zvezdana!

Verjetno ti ne bi pisala, če ne bi videla, da si tudi ti doživela nesrečo. Meni je poleti voda odnesla hišo. Od takrat se ne poberem, znotraj se ves čas tresem, ponoči ne spim ali sanjam grozne sanje. Po pravici ti povem, da takrat nisem bila sposobna pomagati nikomur, čepela sem pri starših, ki so skrbeli za moje otroke, mož je delal na parceli, iskal, če je kaj uporabnega ostalo. Pravzaprav imamo srečo v nesreči, moji starši imajo prazno polovico svoje hiše in so nas z veseljem sprejeli. Ampak kaj, ko niti svojih gatk in modrca nimam več.

V službo komaj hodim, ves čas sem bolna, padla mi je odpornost in se me prime vse, kar se plazi okoli mene. Z živci sem na koncu, vidim tudi, kaj počnejo tisti, ki so jim hiše ostale, na bruhanje mi gre, kot da tekmujejo, kaj vse jim mora država dati. Vse vidim realno in vse je črno in pokvarjeno, verjemi. Ne vem, če se bom kdaj pobrala.

Za hišo sva z možem delala dneve in noči, res je, vse napol na črno. Parcela je bila poceni, zdaj vem, zakaj, in mi je žal, da smo gradbeno skoraj izsilili. Kakšno kratko pamet ima človek! Mož se zdaj bori, da bomo imeli nekoč spet svoj dom, jaz pa nimam več moči. Dobro mi je pri očetu in mami, pomagata mi, malo potrpita onadva, malo mi. Ne more biti edini cilj mojega življenja hiša.

Veliko razmišljam, surovo iskrena sem postala, razboljena sem od vsega skupaj. Čeprav imam pridnega moža, mi gre vedno bolj na živce, samo tarna, niti za sekundo ni hvaležen, da smo ostali živi, da imamo kje biti. Zdaj so prazniki, mož pa mi ne dovoli, da kupim otrokom vsaj drobna darila, ker moramo varčevati. Izgubila sem se, kaj mi svetuješ?

Branka

Draga Branka!

Zelo dobro te razumem. Doživela si strašen šok, pravijo, da ni hujšega stresa, kot ostati brez strehe nad glavo, sem sodi še smrt bližnjega ali ločitev. Psihični pritisk in nenadni šok lahko človeka spravita ob pamet, zagotovo pa puščata posledice na zdravju, telo izgoreva.

Mislim, da se premalo zavedamo, da bi bilo treba ljudem, ki so v poletnih poplavah izgubili dom, nuditi tudi psihično pomoč in celotno podporo telesa z vitaminskimi in drugimi dodatki. Če se podpre telo, če se poskrbi vsaj za zdrav spanec, človek prej najde pozitivne misli in lažje gleda negotovo prihodnost. Poišči strokovno pomoč psihologa, prosi svojega zdravnika za napotnico in krvne teste, poskrbi za podporo pri spanju.

Vse to ti pišem, ker vem, kako se počutiš. Jaz sem imela srečo, prijateljica me je povabila v program prenove, kjer vsaka dva dneva prejemam infuzijo z zdravilnimi, naravnimi dodatki, v 14 dneh sem prišla k sebi. Po tednu dni sem začela spati in tresavica je izginila (ja, tudi jaz sem ves čas trepetala). Sem pa dobila eno največjih daril v življenju. Ker ko se ti zgodi nesreča, mi, navadni smrtniki, nimamo na banki nobene rezerve za hude čase. Zato že ves čas premišljujem, kako bi delila te informacije in znanje, ki rešuje življenje.

Ko se nam zgodi nesreča, smo osredotočeni na materialno izgubo. Res je strašna, a če sami nismo psihično zdravi, nam ne pomagajo niti gradovi. Ne vem, kaj je bolj strašno: izguba hiše, imetja ali izguba zdravja. No, zame je zdravje na prvem mestu.

Poišči si pomoč psihoterapevta, tvoj splošni zdravnik naj te podpre s kakšno vitaminsko bombo, naj ti pregledajo hormone in ustrezno ukrepaj. Tvoja realna črnogledost je samo faza v tvojem življenju. Človek se v nesreči sooči tudi s svojo intimno resnico. Mogoče je voda oprala tudi tebe osebno in odnesla vse gnilo in slabo, s čimer si živela. Tvoja prepričanja so na prepihu.

Svojo iskrenost imenuješ črnogleda realnost, v resnici pa se je v tebi rodila pogumna ženska, ki se ne spreneveda in pove tako, kot je. Žal sem sodi tudi tvoj (novi) realni pogled na tvoj zakon. Če sta se z možem gnala za hišo, če si bila prezaposlena tudi ti z družino in skrbjo za finance, sta v vseh teh letih pozabila na vajino zvezo. Normalno je, da se je iztrošila. Danes nimata več istih ciljev, ker si ti pronicljivo in rahločutno ugotovila, da si ne želiš zapraviti življenja za gradnjo še ene hiše. Sposobna si prevrednotiti svoje vrednote, iščeš druge rešitve, pišeš drugačne scenarije.

Preživela boš, draga moja, a živela boš drugače, kot si navajena. Mogoče te je tega strah, praznina, ki se je naredila v tebi, pa lahko rodi nove, boljše stvari. Všeč mi je, da si tako pragmatična, starši ti lahko odstopijo polovico svoje hiše. Ne vem, zakaj bi bilo tako nemogoče živeti v takšni skupnosti, tako smo ljudje preživeli stoletja, si pomagali in nismo bili generacijsko odtujeni. Sklenite dober dogovor, negujte spoštovanje in lahko boste zaživeli, mogoče prvič sproščeno in brez skrbi. Starši zdaj pomagajo tebi, ti boš enkrat njim, meni se zdi to pošten dogovor.

Ne vem, kako se boš lahko dogovorila z možem o novih načrtih in pogledih. Potrudi se, zavedaj se, da je on verjetno še bolj obremenjen kot ti, moški imajo v krvi skrb za družino, velikokrat samo tako razumejo ljubezen. Spremeni tudi vajin dogovor: če misli varčevati in se gnati za hišo vse življenje, je to njegova odločitev, tvoja pa je, da boš otrokom vsaj za ščepec praznično pobarvala življenje. Tudi oni so dobili svojo mero pretresa in strahu.

Zdaj so na vrsti kilometri pogovorov, dobro bo delo tebi, upam pa, da tudi možu. Pogovarjata se z otroki, tudi oni morajo ozavestiti travmo, tudi njih je treba slišati, kaj si želijo. Naj se jih tvoja hvaležnost in modrost dotakne. Zna se zgoditi, da boste drug drugemu največji zdravitelji.

Zavedaj se, da si izjemna, tvoja življenjska intuicija je zlata vredna.

Držim pesti!