Zvezdanina modrost: Simon

Draga Zvezdana! Noč je in jaz sem sam. Nisem lep moški, majhen, čokat, debelušen, izgubljen človek sem. Imam svojo obrt, bogat sem in vse ženske, ki sem jih imel, so padale na denar. Dvomim, da me je katera res imela rada. Sem sicer zelo družaben, a pridejo noči, ko me prime, da bi se obesil ... Rodil sem se v družino, v kateri je bil oče glava družine, dober delavec, a pijanec, ki je vsako leto ene dvakrat premlatil mamo, ki je bila prava mravljica. Jaz sem začel popravljati avtomobile že zelo zgodaj in začel živeti od svojega dela. Uspešen sem bil, naredil par tečajev in zdaj samo urejam posle. Denar sem dobro obračal, se poročil, imam dva odrasla otroka, žena pa se je seveda ločila, ker me ni bilo nikoli doma. Popival sem, jo varal, ko je šla, sem se streznil. Enak sem kot oče, le tepel nisem žene. Živim kot prej, povsod me je dosti, zaljubim se hitro, a tudi hitro odljubim in vse se mi zdi vedno bolj nesmiselno. Nikjer več ne čutim prave strasti, veselja. Niti ne vem, ali imam zares rad svoje otroke, saj od mene ne pričakujejo drugega kot denar. Tako izgubljen sem se znašel v zvezi z žensko, ki je poročena in se hoče ločiti zaradi mene. Zdi se mi, da me ima zares rada ... Jaz pa se na avtopilotu vedno istega življenja sprašujem, ali naj grem v to zvezo zares. Na koncu bo enako. Zakaj bi koga spet onesrečil? Simon