Barbra Jermann

»Nihče me ne ljubi, živim brez ljubezni, posušila se bom«
Draga Zvezdana! Pišem ti in jočem, jočem ... Pridejo dnevi, ko bi se kar obesila. Sama sem in nesrečna. Nikogar nimam, da bi mu potožila, vse me boli, mislim, da spet padam v depresijo. Pred več kot pol leta sem nehala jemati antidepresive in na začetku mi je šlo kar dobro, zdaj pa sem spet tam, v svoji temi. Neskončno rada bi speljala sama, brez tablet, in tebe sem že večkrat slišala govoriti, da se to da. To je tudi razlog, da najprej pišem tebi. Kot deklico me je zlorabil oče. Še danes vidim sobo, luč in slišim glasbo, ki je takrat igrala. Ponovilo se je trikrat, potem je odšel od doma in sta se z mamo ločila. Nikoli ni nihče izvedel za to. Mislila sem, da bom pozabila, pa ni dneva, ko se ne zbudim s tem občutkom gnusa, da sem nevredna, da živim. Imela sem nekaj razmerij, dokler me ni posilil lastni partner. Skoraj na identičen način. Od takrat se sesuvam. Popustila sem v službi, šla na antidepresive, nočem imeti več z nikomer ničesar. Moja mama je stara in je nočem obremenjevati s tem, vem, da sem doživela travmo, in veliko sem brala na to temo. Vse vem, ven iz mene pa vendarle noče iti. Noče in noče. In ker me je posilil in pretepel še nekdanji partner, se mi zdi, da privlačim same bolnike. Nihče me ne ljubi, živim brez ljubezni, posušila se bom. Moja mama, ki ničesar ne razume, pravi, da bom že našla pravega, in potem še bolj ponorim ... Kaj misliš ti? Kaj naj naredim? Špelca