Povečuje imunost proti okužbam, manjša umrljivost za rakom

Vse od izbruha pandemije covida-19 ga nekateri opevajo kot čudežno zdravilo, ki naj bi učinkovito pomagalo prebolevati koronavirusno bolezen, ali pa zanesljivo preventivo, ki naj bi preprečevala okužbo ali hujše zaplete. In če smo nekoč poznali vitamin D predvsem po njegovi dragoceni vlogi pri razvoju in ohranjanju zdravja kosti, je danes v ospredju tudi kot zaveznik odpornosti, kar stroka potrjuje tudi s študijami.

Starostniki veliko preveč časa preživijo v zaprtih prostorih.

Nevarno pomanjkanje

»Najbolj znana fiziološka vloga vitamina D je sicer vzdrževanje serumskih koncentracij kalcija in fosforja s povečevanjem absorpcije v črevesju, vendar pa je aktivni metabolit vitamina D vključen tudi v modulacijo ekspresije različnih genov in povečuje prirojeno imunost proti okužbam dihal,« pojasnjuje prof. dr. Igor Pravst, vodja raziskovalne skupine Prehrana in javno zdravje z Inštituta za nutricionistiko. »Nesporno je, da je ustrezna preskrbljenost z vitaminom D pomembna za normalno delovanje imunskega sistema. Že v preteklosti so raziskave kazale, da ima ugodne učinke na zmanjšanje pojavljanja akutnih virusnih okužb dihal, zato nas je visoka prevalenca pomanjkanja vitamina D v Sloveniji zelo zaskrbela ob izbruhu epidemije. V odsotnosti nacionalnih priporočil smo zato že leta 2020 pripravili začasna priporočila za nadomeščanje vitamina D za namene blaženja pandemije. Odtlej so bili objavljeni rezultati številnih raziskav, ki so si včasih nasprotujoči, odvisno od vrste intervencije, opazovane skupine in opazovanih parametrov. Zelo posplošeno bi lahko povzel, da je za ugodnejši razplet bolezni očitno pomemben dejavnik ustrezna preskrbljenost z vitaminom D že ob okužbi. Glede dodajanja vitamina D po okužbi pa zaključki niso jasni. Razlog za to je tudi, da so se nekatere intervencije začele zelo pozno, ob zelo razviti bolezni. V nobenem primeru ga ni primerno obravnavati kot zdravila pri covidu-19 ali drugih okužbah, poskrbeti pa je treba, da ga ima telo dovolj, že preden zbolimo.«

Prehranski vnos prenizek

Vitamin D je edini vitamin, ki ga lahko biosintetizira tudi človeško telo, vendar je za to nujen zunanji dejavnik: ultravijolični žarki B, ki so del sončne svetlobe. Jeseni in pozimi, ko UVB-svetlobe ni dovolj oziroma ta na območju Slovenije ni dovolj intenzivna, njegov edini vir postane prehrana. Najpomembnejši prehranski vir vitamina D so živila živalskega izvora, precej manj ga je v rastlinskih. Najbogatejši prehranski viri so z maščobo bogata živila, kot so ribe, jajca, mleko in mlečni izdelki, predvsem pa živila, obogatena z vitaminom D. »V poletnem času se ob izpostavljenosti sončnim žarkom v koži lahko dnevno sintetizira okrog 50 µg vitamina D, ob čemer se v telesu naredi tudi nekaj zalog, ki zadoščajo za kakšen mesec,« nadaljuje sogovornik. »To področje smo v Sloveniji proučili v okviru raziskave Nutrihealth, ki sta jo omogočila Javna agencija za raziskovalno dejavnost in ministrstvo za zdravje. Ugotovili smo, da se pogostost pomanjkanja vitamina D izrazito poveča novembra, stanje pa se začne izboljševati v maju. V vmesnem obdobju bi bilo treba dovolj vitamina D zaužiti s prehrano, vendar pa je povprečen vnos pri večini prebivalcev zelo nizek. Mnogi ga zato dodajamo z obogatenimi živili, prehranskimi dopolnili ali zdravili.«

Le nekaj minut na poletnem soncu

A podatki raziskave Nutrihealth so pokazali, da kar 80 odstotkov odraslih v Sloveniji ni bilo zadostno preskrbljenih z vitaminom D, skoraj 40 odstotkov pa jih je pokazalo celo hudo pomanjkanje. Zadosten prehranski vnos vitamina D je tako za precejšen del prebivalstva velik izziv, hkrati pa so nekatere skupine prebivalstva še posebej odvisne od prehranskega vnosa, saj se tudi poleti na soncu ne zadržujejo dovolj, da bi to zagotavljalo zadostno tvorbo endogenega vitamina D. Še posebej ogrožena skupina so starejši odrasli, ki se zadržujejo pretežno v zaprtih prostorih, in varovanci domov za starejše občane, obenem pa zaradi nezadostne preskrbljenosti s tem vitaminom tvegajo tudi okrepljen proces razgrajevanja kosti. »Smo ena od držav z zelo izraženim pomanjkanjem vitamina D,« opozarja tudi prof. dr. Marija Pfeifer, dr. med., spec. endokrinologije: »Podobno stanje je v večini držav tega geografskega območja, tudi v Sredozemlju. Ljudje se poleti zaradi vročine izogibajo sonca ali pa smo med 10. in 16. uro, ko koža lahko tvori vitamin D, v službi. V skandinavskih državah bi pričakovali najmanj vitamina D, ampak tam hrano bogatijo, obenem pa uživajo veliko mastnih rib. V dobi covida so veliko pomanjkanje ugotavljali v Španiji, Franciji in Grčiji, tudi zbolevanje je bilo visoko v primerjavi s severom.« Kot poudarja sogovornica, potrebujemo le nekaj minut izpostavljanja sončni svetlobi vsak drugi dan v poletnih mesecih: »Potrebujemo le 10 do 15 minut. Izpostavimo cele roke in obraz ali kateri drugi del telesa. A težava je, da na soncu vedno uporabljamo sredstva z zaščitnimi faktorji, ki preprečijo tvorbo vitamina D, predvsem otroke mažemo z visokim zaščitnim faktorjem.« Kot rečeno, dodajanje vitamina D najbolj koristi ravno starostnikom: »To je tudi ekonomsko zelo pomembno: če ti ne bodo zbolevali za akutnimi okužbami, ne bo zapletov pridruženih bolezni in ne bo potreb po hospitalizaciji in drugih oblikah zdravljenja. Nadomeščanje vitamina D pa je zelo poceni in varno.« Po veljavnih smernicah potrebujemo odrasli 1000 enot na dan za vzdrževanje normalnih ravni, ob pomanjkanju pa so potrebni večji odmerki, tudi do 4000 enot na dan, še pojasnjuje prof. dr. Pfeiferjeva: »Majhni otroci potrebujejo manjše odmerke, pri nas se obvezno nadomešča vitamin D do enega leta, in sicer 400 enot na dan, potrebe pa se z rastjo povečajo na 600 do 800 enot.«

Najbogatejši prehranski viri so z maščobo bogata živila, kot so ribe, jajca, mleko in mlečni izdelki.

Večina izdelkov ustrezna

Katera tveganja vse prinaša pomanjkanje vitamina D, bodo jasneje opredelili tudi izsledki novega raziskovalnega projekta, nadaljuje prof. dr. Pravst: »Inštitut za nutricionistiko v sodelovanju z NIJZ, UKC Ljubljana in VIST, Fakulteto za aplikativne vede, izvaja raziskovalni projekt Nutri-D, v okviru katerega smo identificirali ključna tveganja za pomanjkanje vitamina D, trenutno pa smo v zaključni fazi razvoja presejalnega orodja za čim bolj enostavno identifikacijo najbolj tveganih oseb. Takšno orodje bi bilo namreč izjemno koristno ne le v zdravstvu, temveč tudi za vsakega posameznika.« Jasno je torej, da je dodajanje vitamina D smiselno, varno in v številnih primerih tudi nujno, v poplavi izdelkov na tržišču pa se je težko odločiti za pravega. Med epidemijo se je ponudba še povečala, zato so na Inštitutu za nutricionistiko tudi to področje dodobra raziskali, nam zaupa sogovornik: »Približno 13 odstotkov udeležencev raziskave je poročalo o dodajanju vitamina D v obliki zdravil, 87 odstotkov pa v obliki prehranskih dopolnil. Uporabljali so prek 90 različnih prehranskih dopolnil. Ker je pri zdravilih preverjanje vsebnosti aktivne učinkovine že del običajnega sproščanja serije zdravila na tržišče, smo se osredotočili le na prehranska dopolnila. V vzorčenje smo zajeli 24 različnih najpogosteje uporabljanih prehranskih dopolnil. Izdelke smo kupili v redni prodaji in v njih določili količino vitamina D. Pri večini vzorčenih izdelkov smo ugotovili ustrezno količino vitamina D, ki je bila znotraj intervala 80–150 odstotkov deklarirane vsebnosti. Zasledili smo posamezne izdelke z nižjo ali višjo vsebnostjo vitamina D, o čemer smo obvestili inšpekcijske službe in proizvajalce. Rezultati kažejo na razmeroma dobro kakovost večine analiziranih izdelkov, vendar je treba opozoriti, da je naš vzorec zajel le najpogosteje uporabljane izdelke, zato rezultatov ni mogoče posploševati. Ugotovili smo tudi, da višja cena ni bila garancija za višjo kakovost. Prav izdelek z najvišjo ceno je imel na primer bistveno nižjo vsebnost vitamina D od deklarirane.«

Ni strahu pred predoziranjem

Kot rečeno, za vzdrževanje zdravja v obdobju zime potrebujemo odrasli približno od 800 do 1000 enot vitamina D na dan oziroma 20 µg, a raziskave kažejo, da ga z običajno prehrano zaužijemo le okoli 3 µg, kar je torej občutno premalo. »Pomanjkanje je težko ugotoviti, zato se vsaj najbolj tveganim populacijskim skupinam kar avtomatsko predpiše preventivno dodajanje. Najzanesljivejši kazalnik pomanjkanja vitamina je seveda laboratorijska določitev 25-hidroksivitamina D iz krvi, vendar je ta analiza lahko dražja od sezonske terapije z vitaminom D. Tudi zato te metode ni smotrno uporabljati za presajanje pomanjkanja vitamin D pri vseh prebivalcih,« še sklene prof. dr. Pravst, prof. dr. Pfeiferjeva pa sklene, da pri dodajanju tudi ni strahu pred prevelikim odmerjanjem: »Predoziranje z neaktivno obliko je skorajda nemogoče, razen če nekdo kombinira visoke odmerke vitamina D dolgo skupaj z visokimi odmerki kalcijevih pripravkov, kar lahko povzroči intoksikacijo.«