Zdravnica, ki je postala kmetica
Eva Jenko, po izobrazbi zdravnica, je mlada mamica dveh predšolskih otrok. A njeno delovno mesto ni v zdravniški ordinaciji, temveč na kmetiji. Točneje: na Kmetiji pr' Matevž, ki je v Retečah pri Škofji Loki postala znana po tem, da tu v novejšem obdobju izdelujejo gorenjsko mocarelo in burato, občasno tudi maskarpone in rikoto. Kako to, da se je zdravnica odločila za delo na kmetiji? In zakaj v tej mali sirarni izdelujejo vse omenjene dobrote, ki sicer ne spadajo v klasični repertoar slovenskih mlečnih kmetij?
Kako to, da ste se, zdravnica po izobrazbi, odločili za delo na kmetiji?
Med študijem medicine sem v prvem letniku spoznala Matevža, hitro sva postala par, zdaj sva poročena. Že med študijem sem mu pomagala na kmetiji, čeprav s tem delom nisem bila seznanjena – doma sem bila v Tacnu, na Kajakaški ulici, s tem športom sem se v mladosti tudi ukvarjala. Ko sva se z Matevžem spoznala, sem se nekaj časa poigravala z mislijo, da bi se usmerila v študij veterine, a sem vseeno ostala na medicini in študij tudi zaključila. Že med študijem pa je dozorela ideja, da bom tudi v prihodnje pomagala na kmetiji, vendar sem še zmeraj mislila, da bom polovico delovnega časa zaposlena kot zdravnica, preostanek bi delala na kmetiji. A kaj hitro smo ugotovili, da bi za tisti čas, ko bi opravljala zdravniško delo, na kmetiji potrebovali dodatno pomoč, ob tem pa bi bila naša družina na koncu, vsaj kar se financ tiče, na enakem ali celo na slabšem. Izbrati sem morala enega od teh dveh življenjskih poklicev. Odločila sem se, da delam samo na kmetiji, ker menim, da mi bo to omogočilo boljšo kakovost življenja. Družinskega, kot tudi osebnega.
Kdaj je dozorela ta ideja?
Nekako po koronskem obdobju, torej med prvo nosečnostjo. Takrat sem opravljala pripravništvo, popoldne pomagala na kmetiji in zvečer urejala stvari v sirarni, vsekakor je bilo vsega preveč. Dva tedna pred rojstvom Mojce sem opravila strokovni izpit, in ko se je rodila, mi je bilo jasno, da ne bom zmogla vsega. Slutila sem, da ne bom zmogla opravljati obeh poklicev ter hkrati biti še mama dvema otrokoma. Vsega je bilo preveč, za nekaj časa me je ustavilo in tudi postavilo na realna tla. Takrat sem se enostavno morala odločiti za en poklic.
Vam je kaj žal, da se ne ukvarjate več z medicino?
Žal mi je, ker vem, da manjka pediatrov in zdravnikov nasploh. Ni pa mi žal, ker vem, da bi bila kot zdravnica veliko časa zdoma, že vožnja iz Reteč do zdravstvenega doma ali bolnišnice bi mi vzela vsak dan vsaj uro, dve, po vsej verjetnosti bi bila tu še dežurstva, nočne izmene in še kaj. Poleg tega bi bilo treba vseeno še marsikaj postoriti na kmetiji. Jasno mi je bilo, da moje telo takega tempa ne bi zmoglo. Zdaj sem zaposlena na kmetiji, lahko gledam, kako odraščajo otroci, tu sem z njima, vsak dan lahko preživim z družino. To mi največ pomeni. Dela je veliko, a si ga do neke mere lahko razporediš po svojih željah. Hkrati pa je zelo raznoliko in pestro, zagotovo nam ni dolgčas.
Če greva v mlekarno: so vsi ti izdelki, po katerih je znana vaša kmetija, od mocarele naprej, plod vaših idej?
So plod medsebojnega sodelovanja in svobode domišljije, ki mi jo Matevž dopušča. Oba se zavedava, da se morava razlikovati od drugih mlečnih kmetij v naši okolici, kar pa ni lahko – mi smo začeli predelavo mleka pred nedavnim, ravno na Škofjeloškem, predvsem v Poljanski dolini, pa so velike in znane kmetije, ki se s sirarstvom ukvarjajo že vrsto let. Z Matevžem sva razmišljala, da morava najti nekaj novega, nekaj najinega. Nekaj, po čemer se bova razlikovala od drugih. Tako sva najprej, in to še medtem ko sem študirala, kar v domači kuhinji poskušala pripraviti mocarelo. Nastal je dober mlečni izdelek, ki pa še ni bil dovršen. Potem sva nekaj časa izpopolnjevala, šla sva na oglede dobrih praks v tujino, na sirarsko kmetijo v Luksemburg. Našla sva tudi primerno, povratno stekleno embalažo, v katero smo začeli pakirati naše mocarele in tudi večino ostalih izdelkov.
Zdaj sem zaposlena na kmetiji, lahko gledam, kako odraščajo otroci, tu sem z njima, vsak dan lahko preživim z družino. To mi največ pomeni.
Kako imate razporejeno delo?
Z Matevžem sva leta 2019, ob podpori njegovih staršev, na kmetiji, ki se je dotlej ukvarjala le z oddajo mleka, začela dopolnilno dejavnost, sirarstvo. Matevž je glavni v hlevu in mlekarni, meni bolj leži komunikacija in marketing, tudi finance, zato vodim sirarno in ta del posla. Rada tudi prodajam in sem v stiku z ljudmi, zato sem dostikrat tista, ki naše izdelke prodaja na različnih tržnicah in podobnih dogodkih. Je pa tudi pri nas tako kot na vseh podobno velikih kmetijah – vsi delamo vse, saj je treba vsak dan postoriti marsikaj. Tu si sam svoj šef in tisto, kar me osrečuje, je tudi to, da na koncu dneva vidiš, kaj vse si postoril.
Pripravili ste nekaj novega, rokovnik za kmete. Nam poveste kaj več o tem?
Ugotovila sem, da imajo na vseh kmetijah, ne samo na naši, polno nekih zapiskov, ki niso povezani v celoto. Še vedno veliko zapisujemo na papir, vendar je ena stvar zapisana sem, druga tja. Zato sem se odločila, da pripravim rokovnik, v katerega bomo kmetje lahko zapisovali vse – beležili posevke, tu bo setveni koledar, seznam opravkov, ki jih je treba narediti. Navsezadnje je treba poskrbeti tudi za to, da imaš prosti čas in tudi načrtovanju tega bo namenjen rokovnik. Ta bo na kmetijah uporaben vse leto, vanj si bomo lahko vpisovali vse opravke, v sklopu rokovnika pa bo tudi dostop do spletnih dnevnikov za še podrobnejše beleženje kmetijskih opravil.
Dejavni ste tudi na instagramu, vaš profil je @lajf.kmetijstvo; kaj vse lahko najdemo tu?
Moj pogled na kmetijstvo, pogosto s stališča mlade, podjetne mame ne kmetiji. Želim razbiti mite, ki jih imajo ljudje do našega poklica. Vem, da imam na kmetijstvo drugačen pogled, ker sem odraščala v mestu, torej na obrobju Ljubljane, v otroštvu pa sem zaradi službe staršev živela tudi v tujini, v Berlinu, Celovcu, Münchnu in Bruslju. Na instagramu torej predstavljam svoje trenutno delo in ozadje zgodbe Kmetije pr' Matevž. Navsezadnje tudi to, da smo lani del poletja preživeli na planini Razor, kjer smo sodelovali pri delu v sirarni in pomagali pri delu pašne skupnosti. Če bomo pokazali, koliko dela je treba vložiti v posamezni izdelek, bodo kupci to bolj cenili in izdelke tudi raje kupili.
Kakšno pa je danes življenje mladih kmetov?
Vse bolj se zavedamo, da je treba biti tudi dober podjetnik, če želiš dobro voditi kmetijo. Osmisliti moraš svojo zgodbo in iti s svojimi izdelki v smer, ki si si jo začrtal. Pri nas je ta smer bolj italijanska, saj izdelujemo mocarelo in tudi burato, maskarpone predvsem za gostilne, občasno tudi rikoto. To so sicer izdelki, ki jih z Matevžem obožujeva, zato smo se tudi odločili za takšno pot. Skupaj razvijava nove izdelke, pomagava si, uresničujeva svoje sanje in tudi drug drugega postaviva na realna tla, ko je to treba. Izdelujemo pa v sirarni seveda tudi klasiko: jogurte, maslo, skute, tudi sadne, poltrdi sir in podobno.
Vse bolj se zavedamo, da je treba biti tudi dober podjetnik, če želiš dobro voditi kmetijo.
Koliko mleka predelate?
Trenutno imamo na kmetiji 50, 60 krav molznic. Približno petino mleka predelamo v sirarni, ki smo jo uredili v kletnih prostorih hiše, ostalo oddamo. Tu imamo tudi trgovinico, in sicer vse od začetka, torej od 2019. Na policah trgovinice so naši izdelki in nekateri izdelki z okoliških kmetij.
Kaj pa načrti za prihodnost?
Nadgrajevati kmetijo, saj bo prek robotizacije in digitalizacije prišlo do fizične razbremenitve. Pridelati kakovostno mleko in delati v smeri, da bi še več mleka, ki ga pridelamo, tudi predelali v domači mlekarni ter kupcem ponudili odličen lokalno predelan izdelek.
